..iiiiii…
je popeval Lado Leskovar v zgodnjih šestdesetih in nam vzbujal upanje, da imamo, kljub rosnim letom, že šanse.
Takrat smo se še hvalili s tem kdo je starejši…,
danes se vse raje pohvalimo kdo je mlajši….!
Pri vinu je stvar spet drugačna.
Miloš se je bil pohvalil z Rizlingom letnika 1979, pa sem odhitel v klet pogledat, s čim mu lahko dam kontro.
Predam se. Za celih šest let me nese.
Poleg tega mi Vipavec – kot najstarejši najdeni – nikoli ni pomenil nekega presežnega vinskega užitka. Pri belih sem vedno prisegal na Štajerce. Verjetno si niso niti mislili, da ga bo nekdo hranil petintrideset let.
Spomnim se pa, da je enolog Marko v Jurčku na Ljubljanskem GR rad poudaril, da pridejo v arhiv samo kakovostna vina, karkoli že to pomeni.
Milošev Rizling ima vsaj spodobno etiketo, na mojem vinu je mobilna; lahko jo nataknem na flašo, ki sem jo včeraj kupil pri Sosedu…
Saj veš tisto: Dokler je vino v steklenici, nimaš nič od njega, ko pa jo odpreš pa čez eno uro še manj. Vino je res ena čudna stvar.