Čestitke, voščila, prošnje in želje

Nekoč smo pošiljali voščilnice po pošti. Pa ne še tistih v kuverti, ampak bolj cenene, kot razglednica.
Kasneje je to postalo bolj nobel in skrbno smo izbirali komu kakšno, da ne bo kdo močneje rdeče pofarban užaljen ob pogledu na dete v jaslih…
Tiste Unicefove so zadrego še najbolje reševale: poenotile so cenovni razred in namen je bil pomembnejši od slike; vsi smo vedeli, da si že z nakupom opravil dobro delo.
Včasih smo kakšno tudi sami izdelali. Narisali, naslikali, fotografirali in zlepili…
Tudi otroci so bili angažirani, prejemnik pa zadovoljen.

Tokrat nas je nagovoril predsednik vlade. Pa ne s poslanico na svoji TV, ali celo na nacionalki, temveč osebno. S pismom.
Seveda sem ga prebral. Verjetno kot eden redkih…
Ker imam grdo navado, da najprej pogledam konec, sem že pomislil, da me v njegovem imenu nagovarja msgr. Zore, pa vidim, da je Jo – Jo tudi nekolikanj farški. (Morda ga pa zato dolenjske tercialke tako obrajtajo).
Čeprav je vso voščilno pismo usmerjeno v kampanjo Državljani Slovenije, za božjo voljo, cepite se!, se moram na kakšnem mestu kar strinjati z njim:
uvodoma pravi (citiram): pandemija koronavirusa nas je vse prizadela.
Res je pa tudi, da so nekateri posamezniki prizadeti že od rojstva…

Včasih smo znali napisati in voščiti kaj veselega, optimističnega in spodbudnega.
Tale čas je odnesel tudi voljo do tega. Če rečem vesele praznike, izgleda neresno, hinavsko in zaigrano.
Morda je bolje: Ostanite zdravi!