Materina zgodba – LVII

Odpeljali smo se v hotel Franca Rozmana, kjer ga je na stopnišču že čakal takratni direktor Pezdir, s katerim sta bila prijatelja. Objela sta se in oba zajokala. Menda nobeno oko navzočih ni ostalo suho.
V slovo so mu pripravili zakusko. Poklepetali smo, medtem, ko smo čakali na voznika, ki naju je odpeljal v Ljubljano.
Otroci so se razveselili, da smo spet doma vsi skupaj.
Križev pot se je nadaljeval, injekcije so se množile. Nisem več našla površine na koži, ki še ne bi bila prebodena z iglo. Nisem dopustila nevzdržnih bolečin, zato sem mu pogostoma dala injekcijo. Poleg morfija je dobival še Heptanon, Panopin, razne kapljice…
Naredila sem vse, da bi mu bilo vzdržljivo. Zgodilo se je, da ga je pričelo dušiti in ni prišel do zraka. Poklicala se zdravnico naj pride na pomoč, pa mi je odgovorila nimam po kaj hoditi, povečajte količino morfija.
Borila sem se za njegovo življenje ne za smrt.
Vprašala sem ga, če me bo lahko pogrešal nekaj ur, dala sem mu injekcijo in odhitela s prvim avtobusom v Dob pri Domžalah. Tam je živel in zdravil znani zdravilec Koželj. S seboj sem prinesla nekaj urina za pregled, on pa me je vprašal kje sem bila do sedaj. Spomnil se je, da sta bila z Milanom sošolca.
Povedal mi je, da je imel pred leti primere, ko je svojim pacientom dajal petrolej, ti so ga pa kasneje tožili. Menda so kasneje tudi v Ameriki prakticirati tako zdravljenje raka.
Prosila sem ga naj mi da karkoli, če bo le pomagalo. Dal mi je stekleničko kapljic, ki so v primeru dušenja vedno pomagale. Povedal je, da ga pozdraviti ne more, lahko pa mu olajša bolečine in zmanjša oteklino trebuha.
Napotil me je h kiparjem ali lončarjem po glino. Pod Rožnikom je bil kiparski atelje. Imela sem srečo, saj sem naletela na znanca kiparja Keržiča; naložil mi je polno vrečo, da sem jo komaj prinesla domov.
Oblikovala sem majhne pogačice in jih sušila v pečici štedilnika. Posušene sem ribala na ribežnu in presejala na svilenem situ. Tisto fino moko sem zmešala z olivnim oljem, kot je bil naročil zdravilec.
Milanu sem na trebuh nanesla nekaj centimetrov debel obkladek in vse na debelo previla Po nekaj urah  sem mu pomagala do kopalnice, da sem odvila in ga očistila. Obkladek se je popolnoma izsušil in razpokal kot suha zemlja.
Oteklina resnično nekaj časa ni napredovala, tudi bolečine so se polegle, vendar ne za dolgo. Po nekaj mesecih ni več dovolil, da bi mu še dajala te obkladke. Večkrat mi je očital, da se vsi norčujemo iz njega, saj itak nobena stvar ne pomaga.