Materina zgodba – I

S_gotvojega življenja se spominjam nekako od četrtega leta dalje. Življenje svojih staršev in začetek njunega skupnega življenja lahko opišem le po njuni pripovedi.
Oče Franc je bil rojen leta 1883, bil je sedlarski in tapetniški mojster; mati Marija je bila sedem let mlajša. Ded po materini strani je bil čevljarski mojster, babica pa je vzorno gospodinjila, saj je bilo pri hiši kar pet otrok. Vsa tri dekleta so se izučila šiviljske obrti, starejši brat Franc je šel po očetovih stopinjah in bil kasneje tudi čevljarski mojster v Zagrebu. Najmlajši Mihael pa je že zelo zgodaj odšel po svetu. Delal je po rudnikih, zadnja leta je z družino živel v Franciji, kjer je tud umrl.
Spominjam se babičine majhne, lične hišice, ki je na eni strani mejila na bister potok. Babica je vso vodo za gospodinjstvo zajemala iz tega potoka. Otroci pa smo ob tem potoku preživljali brezskrbno otroštvo.
Babica je imela kokoši, prašička, ki je običajno popestril Božične praznike. V najemu je imela njivo, ki jo je sama obdelovala; vesela sem bila, če sem jo smela spremljati.
Na voziček si je naložila potrebno orodje, imela pa je tudi lonček z malico in majhno stekleničko. Sotoma me je poslala v bližnjo gostilnico po firtrle belega in zraven v trgovino po nekaj kock sladkorja. Verjetno je bila ta majhna razvada njena mala skrivnost, da si ni bila tega pripravila že doma…
Njiva se je končala z gozdom; tam je babica nabrala neko zel z majcenimi belimi cvetovi, ki jo je imenovala waldmajster. Babica je potrgala ta stebelca skoraj do korenine, položila v lončeh, dodala sladkorja in zalila z vinom. Babica ga je hladila kar v jamici, izkovani v zemljo v senci. Čez čas je pijača dobila prijeten vonj in okus; včasih je pustila v zemlji tudi po nekaj ur. Ob času malice je s tem pripravkom zalivala suh kruh, ki si ga je bila prinesla s seboj. Ta malica je bila seveda le za babico, meni je dala le pokusiti.
Op.: Ko sem bil mlad fant, sem po materinih navodilih kupoval to rastlino pri zeliščaricah pod arkadami na tržnici. Tudi iz cenenega belega starčka je v nekaj dneh postala nepozabna pijača. Seveda nisva kopala jame v zemljo, imela sva hladilnik.
Mamo je spominjala na babico, mene na mamo… Večkrat sem ob priliki vpraševal po tej rastlini, nihče ni več vedel zanjo.
Menda raste le enkrat letno, praviloma v maju in le v vlažnih gozdovih.
Razen te, je imela babica še marsikatero skrivnost. V predsobi je bila omara, ki je bila vedno zaklenjena, zato še tolikanj bolj skrivnostna. Bila sem babici vedno za petami in ni mi ušlo, da ima babica tam v omari še neko posebno stekleničko s čudežnimi kapljicami. Babica jih je imenovala melissen gaist. Vsako jutro je použila nekaj kapljic na kocki sladkorja. Seveda je, kot ljubeča babica, popustila prošnji in smela sem poskusiti kapljico tega zdravila na kocki sladkorja.
Ko je bila bila omara odprta, sem smela v babičini prisotnosti malo pobrkljati po njej. Odkrila sem majhen, ročno rezljan lesen peharček za jajček. Babica mi ga je bila poklonila in hranila sem ga naslednjih petdeset let.
Babica je bila drobceno, ljubko bitje, polno ljubezni in topline. Dedek je bil pravo nasprotje: velik, postaven mož, bujnih srebrno-sivih las in živahnih, temnih oči. Imel je veliko, prav tako srebrno brado, ki je vzbujala spoštovanje, pri otrocih celo strah, čeprav nikoli ni povzdignil glasu. V družini je bila sloga in razumevanje.
Dnevni obroki so bili vedno ob točno določenem času. Sredi sobe je stala velika miza, za katero smo jedli. Kmalu po kosilu sem prišla od potoka, sedla za mizo in gledala na uro. Spraševala sem dedka kdaj bo prišel kazalec na štiri. Ko me je vprašal zakaj, mu nisem upala povedati, da sem že lačna. Potrpežljivo sem gledala kazalce, saj sem vedela, da se bo natanko ob štirih pojavila babica z malico. Prišla je s kruhom in polnim predpasnikom suhega sadja. Ko sem prejela svoj obrok, sem jo takoj odkurila nazak k potoku. Dedek je takoj vedel za vzrok mojega spraševanja. Morala sem mu obljubiti, da bom naslednjič povedala, če bom lačna.