Materina zgodba – IV

S_gottavba je bila zgrajena “za vse večne čase”. Temeljno zidovje v kletnih prostorih je merilo do dva metra v širino. Klet je ohranjala enako temperaturo skozi vse leto, kot hladilnik.
V njej smo hranili jabolka, krompir, kis in tudi vino. Oče je na strop pritrdil jekleno pletenico, na kateri je bila obešena deska; na to smo položili hlebec ali dva kruha, ki je bil tako varen pred glodalci.
Klet je bila tako prostorna, da je oče – ob dobrih letinah – celo oddajal prostor poznanemu gostilničarju za hrambo nekaj sodov vina.
Celo podstrešje je bilo dvonadstropno. Doma ga nismo uporabljali, zato ga je oče dajal v najem lastniku tovarne usnja. Tam so sušili želod in koper.
Oče je najemnino prejemal kar v materialu. Vsakoletno je bilo usnja na razpolago kolikor ga je potreboval. Vso ribiško opravo si je dal sešiti iz usnja, z nekaj pari škornjev.
Obutve nam ni manjkalo, saj je bil eden od najemnikov, dober čevljarski mojster. Čevlji so bili skoraj neuničljivi in smo jih nosili drug za drugim iz generacije v generacijo.
V veži, v pritličju je bil vodnjak. Globok menda trideset metrov. Pokrit je bil z debelimi bruni, ki jih ni bilo mogoče premakniti. Vodo smo načrpavali ročno in jo v vedrih nosili v zgornje nadstropje.
Iz veže si stopil v pralnico. Vsa je bila opremljena v trdem lesu in je služila tudi za tedensko kopanje. V ta namen sta bila sezidana dva kotla; večji je služil za gretje vode, kopanje in pranje perila, manjši je bil namenjen za kuhanje prašičkom.
Mama je vsako leto vzredila vsaj dva precej težka pujsa.
Po dvorišču so brskale kokoši, race, gosi, celo fazan je bil med njimi. Vso perjad pa je nadziral ovčar Rex.
Tu je bil tudi gosak, ki je napadel mamo vsakokrat, ko je imela okrog vratu krzno lisice.