Materina zgodba – IX

Oče nam je dal narediti gugalnik. Gugalnega konjička; vendar ne lesenega ali kartonastega. Pravega nagačenega žrebička. Sam ga je bil opremil s komatom, uzdami… Vsi trije smo lahko jahali na njem. To je bilo doživetje!
Stric Štefan, očetov brat, mi je podaril spalnico in kuhinjo za punčko. Sam jo je bil izrezljal. Bilo bi preveč, če bi hotela vse našteti.
Kot že povedano, me je oče povsod vodil s seboj; neštetokrat me je posadil na kolo in sva se odpeljala k teti Terezi, njegovi sestri. Imel je veliko sorodnikov, najraje pa se je zadrževal prav pri Terezi. Vedno sva bila dobrodošla in vedno lepo postrežena. Bila je odlična kuharica.
Za kuhanje so jo vabili na vse poroke in gostije. Imela je dobrega in pridnega moža, otrok pa v zakonu ni bilo.
Ob njeni dobri postrežbi je oče rad tudi kaj popil, včasih celo preveč in bilo me je strah, kako prideva domov. Pot je vodila skozi temni, širni gozd, imenovan Gaji; cigani so imeli tam kar stalna bivališča. Jokala sem in molila, da me ne bi ugrabili. Strah iz nekega zastraševanja za otroke, ljudske pripovedi ali bajke…? Kdo bi vedel.
Oče je vso pot preklinjal, ker je vinjen, kot je bil, le težko ohranjal ravnotežje na kolesu. Potem sva pešačila kilometre do doma.
Doma je seveda nastal prepir. mama ga je ozmerjala in okregala kako si dovoli z majhnim otrokom na tako pot; tako vinjen.
Bila sem otrok in do naslednjič sem že pozabila kako je bilo; vedno znova sem nasedla obljubam.