Materina zgodba – L

Internist je bil Milanova stranka, zato sem se odpravila kar k njemu na dom in ga prosila za pregled v njihovi kliniki. Naslednje jutro naju je sprejel. Milana so pregledali z rentgenom in dali izjavo, da tumorja ni. Spet sva šla k predstojniku, ta pa je Milana potrepljal po rami in mu zagotovil, da mu nič ne manjka. Če bi bilo karkoli narobe, bi ne imel takega trebuščka in tako dobro izgledal… Posrečena tolažba.
Slabe volje sva šla domov, trdno prepričana, da nama nekaj prikrivajo, saj vendar ni mogoče, da ne vidijo tistega, kar midva oba čutiva na otip.
Prosila sem ga, naj gre ponovno na pregled k zdravniku, ki je bil prvi postavil diagnozo tumorja. Zdravnik se je razburil, kako je kaj takega mogoče…! Ponovno ga je pregledal.
Vztrajam pri tem, da imate v desni trebušni votlini za več kot dve pesti velik tumor, ne vem pa kakšnega izvora je. Lahko bi dal z velikimi črkami napisati kako posluje naša slavna ljubljanska klinika. Velikokrat se po kirurškem posegu k meni vračajo bolniki po pomoč, vendar je žal največkrat prepozno.
Nekaj let kasneje, ko je bilo res že vse prepozno, sem izvedela, da je bil Milan v ambulanti na pregledu natanko pri tistem zdravniku, ki ga je takrat hotel nasilno odstraniti od moje postelje. Profesor se mu sigurno ni zahvalil, da sem zaradi njega ušla iz klinike.
Če je kaj na tem, bo tudi on dobil svoje plačilo. Hudobija ne ostane nekaznovana.
Milan se je napotil k urologu in mu potožil svoje bolečine. Teža v trebuhu mu je povzročala resne preglavice. Rekel mu je, da se počuti kot nosečnica, pa so se mu spet smejali…
Sama sem letala od enega zdravnika do drugega, saj Milan ni hotel nobenemu več verjeti. Res je na videz dobro izgledal in ga niso resno jemali.
Specialistov je bilo malo, pa še čas dopustov je bil.
Po dveh mesecih iskanja, sem s pomočjo zdravnika, družinskega prijatelja prišla do predstojnika na kliniki za kirurgijo.
Po dolgem in natančnem pregledu je pokazal na mesto niže od tumorja: to bom operiral, šlo je za kilo. Potem je pokazal na tumor: tega si pa skoraj ne upam.
Milan mu je odvrnil: če mislite, da bi brez tumorja živel še nekaj dni, potem ga pustite. Bom kolikor mi je še sojeno…