Materina zgodba – LII

Damoclesrofesor me je sprejel v ordinaciji; sedel je zraven mene in me začel spraševati koliko sem stara, koliko imava otrok, kako živimo… Vedela sem, da me na nekaj pripravlja , zato sem ga prosila, naj odkrito pove kaj je z možem, da se bom znala ravnati. Rekel je : mikro fusion celular sarkom.
Damoklejev meč nad glavo me ne bi tako prestrašil, kot te besede.
Rak!
Ko sem prišla k sebi in doumela kaj je rekel profesor, sem ga vprašala koliko mu je še usojeno živeti.
Odgovor je bil: lahko par tednov, lahko nekaj mesecev, lahko celo nekaj let, z ozirom na njegovo močno konstrukcijo. Lahko se zavleče, ni pa nujno… Milan je takrat tehtal petindevetdeset kil.
Zahvalila sem se in vso pot do doma, in še vso noč prejokala. Premišljevala sem, kaj me čaka, če ga res izgubim.
Majda in Breda sta hodili v šolo; najmalajši pa je bil star komaj dve leti.
Naslednji dan sem mu prinesla dobro kosilo. Začudil se je zakaj tako slabo izgledam, pa sem se izgovarjala na veliko dela in skrbi z lokalom, na otroke… ni vedel kaj se dogaja v meni in kako trpim. Srce mi je krvavelo ob misli, da ga bomo izgubili.
Prihajala sem neprespana, polna sočutja in bolečine in se pretvarjala; nasmejana sem mu skušala vliti moči in volje za ozdravitev.
Ko sem za seboj zaprla vrata bolniške sobe, so me oblile solze. Gorje, če bi me takrat poklical nazaj…!
Bežala sem po hodniku, da čimprej zapustim ta strašni kraj.
V samoti sem se predajala potoku solz. Tudi otroci so trpeli ob tem, saj nisem bila zmožna posvečati se jim, kot doslej.