Materina zgodba – LIV

Bolečine so se stopnjevale. Dobival je injekcije. Občasno je moral za nekaj dni na Onkološki inštitut, kar je bilo zame še teže: trikrat na dan sem letala na obisk, imela sem dovolilnico z neomejeno uro. Poleg dela s tremi otroki, sem vodila salon na Mestnem trgu, opraviti vsa uradna pota in skrbeti še za gradnjo hišice v Martuljku.
Bili smo privatniki – zasebni obrtniki, brez »bolniške blagajne«, kot smo takrat imenovali socialno zavarovanje. Vse je šlo na lastne stroške.
Milan je sicer vsa leta plačeval neko zavarovanje kot »prosto nadaljujoč član«; prišel je nov zakon, ki je prejšnjega razveljavil. Ko smo najbolj potrebovali pomoč, so nas nategnili. Kasneje sem se večkrat vprašala kje sem vzela moč in energijo, da sem vse to zmogla. Ali res ljubezen premaga vse ovire?
Bolezen je nihala. Dva dni na boljše, potem tri dni na slabše, in spet obratno…
Kadar se je nekoliko bolje počutil, sem se oklepala biljke, da so se zdravniki morda le zmotili. Drugič spet, ko je bilo slabše, sem vedela, da ni upanja.
Trpljenja na obeh straneh se ne da opisati. Še vedno sem mu lagala, da bo ozdravel. Na vse načine sem ga prepričevala, kako medicina hitro napreduje, in se bo tudi zanj našlo zdravilo.
Tudi sam se je večkrat oklenil tega upanja; bolečine pa so se vseeno stopnjevale.
Da mu ne bi bilo sumljivo, ker je tolikokrat na Onkološkem inštitutu, sem prosila zdravnika v Vojni bolnici, če bi ga lahko hospitaliziral za nekaj dni. Ta pa je vpil name, kaj si sploh predstavljam, saj da še rjuh ne premorejo za postelje…
Spet sem vsa obupana odšla.
Če bi takrat vedela, da je Milan povsem seznanjen s svojo boleznijo, bi mi bila prihranjena marsikatera grenka ura in izkušnja.
Med lečečimi zdravniki je bila tudi gospa dr. Ž. Hirala sem iz dneva v dan, in ko je ocenila, da ne morem več, je poklicala Milana za nekaj dni na inštitut, s pretvezo, da so dobili neke nove injekcije iz Amerike.
Otroci so nekaj dni mirno spali in si odpočili. Mislim, da so vsi na Onkološkem inštitutu – od zdravstvenega osebja, do vratarja in snažilke – sočustvovali z mano.
Nisem izgubila vere v Boga. Sigurna sem, da sem samo z njegovo pomočjo zdržala vse to gorje do konca. Prosila sem naj mi pomaga vzdržati do kraja, da ne bi izgubila živcev in klonila…