Materina zgodba – LVI

Knjegovi postelji sem dala napeljati zvonec, da me je lahko poklical, ko sem spodaj kuhala, ali pripravljala brizgalko. Nikoli nisem bila dovolj hitra. Še leta po njegovi smrti sem slišala ta zvonec, ki je bil že davno izklopljen. Sredi noči sem skočila iz postelje, misleč, da mi zvoni.
Življenje z napol mrtvim možem v takšnem okolju je nepredstavljivo. Noči so bile najhujše. Ni mogel in ni hotel spati; sedel je je na robu postelje in fantaziral: zdaj je videl nekoga, ki leze čez balkonsko ograjo, potem spet je hotel vstati, da mora na vsak način v pritličje, ker ga tam nekdo čaka…
Groza in strah me je bilo ob eni sveči na nočni omarici in ob njegovih blodnjah. Govoril je vsemogoče, na kar nisem imela kaj odgovoriti, potem je zakričal zakaj mu ne odgovarjam. Izgovarjala sem se, da ravno premišljujem kaj delajo otroci, saj mu nisem mogla reči, da se mu blede. Če sem mu odgovorila, je spet zavpil zakaj mu odgovarjam na njegove neumnosti.
Vzrok je bil seveda morfij, ki ga je dobival redno in v sorazmerno veliki količini.
Nisem več vedela kaj naj storim. Še vedno je bil bolestno ljubosumen. Grozil je, da mi bo odgriznil nos, da me po njegovi smrti nihče ne bo maral.
Na obisk so prihajali njegovi kolegi, seveda s celimi družinami. Milan jih je vedno povabil tudi na kosilo. Imela sem že železen štedilnik, da sem lahko skuhala, sicer so bile pa ostale razmere še vedno slika nedokončane hiše.
Ponoči se je potil in sem ga stalno preoblačila. Zjutraj sem obesila na vrt po dvajset srajc, saj pižam niti ni imel toliko.
Živce sem imela napete kot tetiva na loku. Pri kmetu Janezu sem imela pripravljeno Milanovo obleko, če bi prišlo do najhujšega. Dogovorila sva se, da bom v primeru, da umre, na balkonu trikrat ustrelila s pištolo, ki jo je bil Milan prinesel od vojakov.
Milan mi je pa naročil, da ga moramo v primeru smrti naložiti z nekaj slame na hotelski kamion in tako prepeljati v Ljubljano, da bi prihranili pri prevozu s furgonom. Tudi on se je bil že sam dogovoril.
Hvala Bogu ni prišlo do tega.
Spet se je odločil za Ljubljano. Priskrbela sem prevoz z osebnim avtom, ki naju je prišel iskat pred hotel. Na dvorišču naju je čakal Janez s svojim zapravljivčkom. Ob odhodu se je Milan ustavil na koncu hiše in poljubil vogal. Vedeli smo, da se je od svoje hišice za vedno poslovil.