Materina zgodba – LX

Prosil me je naj mu odpustim, ker je bil tolikokrat nepravičen in surov do mene; saj sem mu odpuščala sproti z opravičilom bolezni.
Vseh štiriindvajset let, kar sva živela skupaj je bil bolestno ljubosumen. Imela sem čisto vest. Bil je moj prvi fant in največja ljubezen v življenju.
Dal mi je celo privoljenje, da se znova poročim, samo naj pazim, da bom imela korist od njega, ne on od mene; sicer se pa po njegovih besedah še ni rodil, ki bi me bil vreden…
Hvaležna sem mu bila za nasvet in priznanje, prijalo mi je, da se je zavedal moje žrtve.
Vprašala sem ga zakaj je bil tak do mene, da me sedaj prosi odpuščanja. Rekel je, da se je tako bal, da bi me izgubil. Takšnega pojmovanja nisem mogla razumeti.
Imela sem zvezek v katerega sem vpisovala vsa zdravila, ki jih je dobival v času bolezni, točen čas in količino injekcij, ki sem mu jih dajala. Breda, ki je bila še toliko manjša, je hranila vse škatlice od ampul kot za igro. Trije predali velikega predalnika so bili polni do roba.
Bila me je samo še kost in koža. Ljudje so me pomilovali in sodili, da bo mene prej konec, kot tega trpljenja. Če sem hotela od postelje, me je potegnil nazaj, naj še malo potrpim, saj ne bo več dolgo.
Po drugi operaciji na jetrih se je Milan ponovno zredil na stopet kilogramov. Kmalu pa je začel rapidno hujšati, v času pred smrtjo je tehtal komaj štirideset kilogramov.
Za šalo, ali da bi mi to pokazal, je oblekel Bredino jopico; takrat je bila stara enajst let.
Da bi bila tragedija popolna, je poskrbela lastnica lokala: prišla je na obisk ter sporočila, da je dvignila najemnino za dobrih sto odstotkov. Z lokalom že doslej nismo krili vseh stroškov, zato nisem upala Milanu niti povedati. Vedno je grozil, da bo skočil z balkona, če ne bo zadostovalo za stroške in za zdravljenje.
V lokalu niso kasirali niti za dnevno količino injekcij. Bili so prepuščeni sami sebi in veseli, da je vse zavoženo, in da ni veliko dela. Majda je bila premlada, ni bila še niti izučena in je nihče ni upošteval.