Materina zgodba – LXI

Petnajstega januarja zvečer sem se začudila, da je Milan začel dremati. Že nekaj mesecev se ni zgodilo, da bi bil zaspan. Legla sem zraven njega na zakonsko posteljo. Glavo je položil na mojo roko in tako sva oba po dolgem času prvič zaspala. Zjutraj sem se prebudila. Še vedno je ležal nepremično. Pogledala sem, če še diha in bila vesela, da spi. Mislila sem si, da si bo vsaj enkrat odpočil. Počasi sem umaknila roko, da ga ne bi prebudila, ter po prstih odšla k Bredi, da ji naročim kaj mora postoriti, če bi se prebudil predno se vrnem.
Odhitela sem na tržnico po kratkih nakupih, da se čimprej vrnem. Kot običajno sem pri povratku pozvonila spodaj na vhodnih vratih.
Breda me je že čakala na stopnišču in povedala, da se ati še ni prebudil. V trenutku sem bila v tretjem nadstropju. Nakupljeno sem spustila v predsobi na tla in pohitela k njemu. Še vedno je ležal nepremično, kot sem ga bila pustila, le barva njegovega obraza se je spreminjala: zdaj je bil smrtno bled, naslednji trenutek je bil obraz rdeč in prepojen s krvjo…
Telefonirala sem v lokal, naj pride Majda domov, ker ati umira, vajenko pa naj pošlje po njegovega prijatelja Ferija, takratnega predsednika Frizerske zadruge. Takoj je prišel. Tudi on si je želel videti ga še živega.
Stali smo ob postelji, pobožala sem ga po glavi z besedami ubogi moj Miki, ali moraš res toliko trpeti…
Glavo je nagibal za mojo roko in, ko sem jo umaknila je obstal. Umrl je! Sem zakričala. Res je bil mrtev.
Feri me je stisnil k sebi Zita, bodi močna kot doslej. Imaš tri nepreskrbljene otroke, ki te bodo še kako potrebovali!
Čeprav smo vsi vedeli, da je bila smrt rešitev za njegovo trpljenje, nas je močno prizadelo.
Oblekla sem ga v temno svečano obleko, ter pripravila vse potrebno. Feri je šel z menoj na pokopališče, da urediva okrog pogreba. Prosila sem naj ga pustijo doma še do večera. Pogrebni zavod so zapirali ob šestih in res so prišli ponj le nekaj minut prej.
Kupila sem bila šopek cvetja, da ne bo ležal na prazni cementni mizi. Sveče pa nisem smela prižgati.
Imel je prijetno spokojen izraz na obrazu, da se je na pogled videlo, kako je brez trpljenja odšel od nas. Po starem običaju, kot sem slišala, sem mu dala na vsako veko pet kronski srebrnik; tako menda ostanejo oči zaprte.