Materina zgodba – LXIII

Gledal naju je s široko odprtimi očmi. Od zlepljenih las je še kapljala kri. Polovica glave je bila podpluta in čeljust privezana z umazano gazo…
Prizor je bil grozljiv. Nobena od naju ni vedela kako sva sploh prišli domov.
Naslednji dan je prišel moj brat iz Celja z vencem od njegove družine in odpeljala sva se na Žale. Milan je ležal v tisti vežici in hotela sem se prepričati kaj so delali z njim. Odpela sem mu srajco, ki je bila okrog vratu vsa krvava. Odprli so mu bili ves prsni koš in ga z velikimi šivi zaprli nazaj. Trebuha ni bilo videti. Na tistem mestu je bila na silo zaprta udrtina, pri nogah v krsti pa je bilo njegovo spodnje perilo zvito v nemaren svitek.
Izgledal je kot žrtev gnusnega umora.
Ljudje, ki so se prišli posloviti in ga pokropiti, ga niso prepoznali in so se zdrznili ob pogledu nanj. Njegova sestra mu je glavo obložila z nageljni, da vsa tista kri ne bi bila tako vidna. Prišel je tudi njegov brat. Pristopil je k meni: Te smem vprašati kakšne smrti je Milan umrl?
Ubila sem ga! Sem mu zabrusila na zajedljivo vprašanje.
Doma sem po telefonu poklicala Sodno medicino in zahtevala predstojnika profesorja Milčinskega. Vedno je bil nedosegljiv in sem se naveličala čakanja. Privoščila sem si kar zdravnika, ki se je bil zadnji oglasil na telefon.
Za ta protipravni in nečloveški postopek sem jim zagrozila s tožbo.
Vprašal me je, če sploh vem kaj govorim pa sem mu odvrnila, da lahko pošljejo tudi UDB-o nad mene, če želijo; itak sem izgubila vse, kar mi je bilo ljubega. Če je to premalo, naj pa pošljejo še vse tiste iz inozemstva…!
Resnično mi je bilo vseeno kako bodo ukrepali.
Milana smo lepo in častno pokopali. Na zadnji poti so ga spremljali trije duhovniki, pevski zbor, pogreba se je kljub snegu in mrazu udeležilo ogromno število ljudi. Resnično je bil priljubljen med njimi. Glavni poslovilni govor je imel njegov prijatelj Feri. Vsi so jokali, nihče ni ostal ravnodušen.
Čez neka dni je prišel k meni Habiht z vprašanjem, če sem resno mislila s tožbo Sodne medicine. Ko sem mu pritrdila, me je prepričeval, da se se je vse to zgodilo samo zato, ker je izpolnjeval Milanovo željo zaradi zob in naj ga pustim v miru počivat. V nasprotnem primeru bi ga ponovno odkopali…
Potem sem to misel opustila, ne toliko zaradi Habihta, temveč zgolj zaradi Milanovega miru. Mislila sem si, da je dovolj pretrpel in si končno zasluži svoj počitek.