Materina zgodba – LXIV

M_1inilo je že več kot osem mesecev, ko me po telefonu pokliče profesor Milčinski. Mislila sem, da ne slišim prav. Povedal je, da želi govoriti z mani in mi predlagal termin.
Tako sem se po tolikem času znašla v njegovi pisarni. Vprašala sem ga kje je bil toliko časa, da se šele sedaj javlja. Rekel mi je oprostite mi gospa, čakal sem, da se malo umirite, da boste sposobni za pogovor.
Zanimalo ga je kako sem zdravila moža, da je ta strašna bolezen trajala tako dolgo; takega primera, da še ni imel.
Vse sem mu razložila in povedala, da imam doma vse zabeleženo. Tudi obkladkov iz gline nisem zamolčala. Zeliščar Koželj je pristopil na pomoč, ko je medicina odpovedala in mu podaljšal življenje; hkrati pa moja nega in ljubezen. Sešila sem bila majhne blazinice polnjene z vato, ki sem jih polagala na mesta kjer bi lahko nastala vnetja vsled ležanja. Za kaj takega v bolnici ni časa, še manj pa volje.
Prosil me je za moje zvezke, morda bi se dalo tudi drugim kaj pomagati s tem. Zahvalil se mi je in mi hkrati čestital.
Mnogo kasneje, mi je Habiht ob neki priliki omenil, da mu je profesor Milčinski povedal natančne izsledke obdukcije. Prav po tem se sklepala, da je bil ravno on posrednik, da so Milana tako izmaličili. Če bi Habiht držal jezik, na Sodni medicini sploh vedeli ne bi kako je bil moj mož bolan.
Počasi in težko sem prebolevala Milanovo smrt. Še naprej sem bila obremenjena z delom in skrbmi. Otroci so rastli in odraščali: Majda ke imela za seboj že dve leti učne dobe, Breda se je prvo leto učila prav tako frizerske stroke, mali je isto jesen šel v prvi razred osnovne šole.

oce 002