Materina zgodba – XLIII

M_1ilan je povabil Mijo in njenega domnevnega sina v bar hotela Esplanade; takrat je bil to najboljši in tudi najdražji hotel v Zagrebu. Naročil je večerjo po njuni želji, pijače, celo cigarete ji je kupil; ona pa je vzpodbujala  sina, naj je in pije »jer za vrijeme NDH nisu tako dobro jeli…«
Ne vem, je bil Milan resnično samo zaljubljen, ali tako naiven, meni je bilo več kot očitno, kako ga izkorišča. Moral ji je obljubiti, da se bova ob povratku z morja oglasila pri njej. Spremila sta naju do hotela in ob slovesu sem ji rekla, naj ne pričakuje, da se bomo še kdaj videli; moj mož mora preživljati štiričlansko družino.
Verjetno sta si dopisovala; nekega dne je prišel domov z novico, da Mija sprašuje, če je vikend v Martuljku že gotov. Ona bi se rada gola sončila. Postavila je celo pogoj za koliko časa naj bi prišla, medtem, ko bi ona uživala, pa bi ji jaz smela šivati novo garderobo.
Mera je bila polna. Toktat sem jaz postavila ultimat: zaradi tvoje bolezni sem dovolj dolgo molčala in prenašala poniževanja in kaprice nesramne in izkoriščevalske Zagrebčanke. Prekini s tem, ali pa se takoj razideva!
Še enkrat je poizkusila priti na operacijo v Ljubljano, vendar ji je Milan to dokončno odklonil.
Našla sem zanesljivo žensko, ki je bila pripravljena paziti na moji punčki. Imela je mlajšo sestro in bili sta nerazdružljivi; vedno sta bili skupaj na našem domu. Plačevali smo eno, praktično smo dobili dve varuški.
Kolikor mi je čas dopuščal, sem pomagala Milanu v salonu. Njegova mati in sestra sta stanovali v hiši, ki so jo bili zgradili iz očetove dediščine.
Predel je bil pod nadzorom nemške okupacije, medtem, ko je bilo mesto še v italijanskih rokah. Mejo si smel prestopiti le s posebno dovolilnico. Milan si je pridobil potrebno prepustnico s pomočjo nemškega oficirja, ki je bil njegova stranka, da bi lahko neovirano obiskoval mater in sestro.
Po ves dan sem pomagala v lokalu in nadomeščala Milana. Slabo sem se počutila in to pripisala preobremenjenosti in odgovornosti, ki sem jo imela: vsakodnevne uradne poti, računovodstvo… vse sem opravljala sama; Milan za te stvari ni imel živcev in potrpljenja.
Ko sem hotela domov, nisem bila sposobna narediti niti koraka več. Naš vajenec, ki je videl kaj se dogaja, me je posadil na sani, me pokril z odejo in me odpeljal domov.
Pripravila sem si vročega čaja in legla v posteljo.
V predsobi je pozvonil hišni zvonec in komaj sem se privlekla do vhodnih vrat. Pred vrati je stal prav tisti oficir, ki je bil Milanu priskrbel dovolilnico. Želel se je striči, ko pa je videl kako je z menoj, je poslal svojega vojaka  z avtom po Milana.