Materina zgodba – XLVI

Takoj zjutraj, ko je bilo konec policijske ure, sem poslala Milana po Bredico, saj nisem več zdržala, da je ne bi videla.
Kako so se ji zasvetile učke, ko me je zagledala, kar vriskati je začela. Pozabila sem na vse zdravnikove opomine.
Še isto dopoldne je šel Milan k ušesnemu zdravniku in ga prosil, da je prišel na dom. Majdko je operiral kar na kuhinjski mizi. Nisva si je upala dati še enkrat od doma. Revica je kričala od bolečin. Z Bredico sem se zaprla v sobo in prosila Boga, da bi hitro minilo.
Zaradi padca je bila tako prestrašena, da se ni hotela več postaviti na noge; do enega leta sem jo morala nositi, potem je spet shodila.
Šele ko sva delno vse uredila, sem šla nazaj k profesorju, ki me je zdravil. Svetoval mi je naj se vrnem na kliniko, da me še vedno čaka nezasedena postelja. Odgovorila sem mu, da raje umrem, kot da se še enkrat srečam s tistim zdravnikom.
Črnoborzijanka nadstropje pod nami se je odselila in vselila se je prijetna štiričlanska družina. Na cesti Sv. Petra so imeli trgovino s čevlji. Mož je bil invalid in je lokal vodila gospa. Starejši sin je bil profesor kemije, mlajši pa režiser v gledališču.
Vsak dam sem morala obe punčki pustiti za kakšno uro pri njih za rezvedrilo. Gospod je celo prosil, če smejo vzeti Majdko s seboj na počitnice.
Življenje se je odvijalo vojnemu času primerno. Huje kot to, pa je bila Milanova bolezen. Namesto, da bi se izboljševalo, je bilo vsak dan slabše. Zjutraj je vstajal utrujen in brez volje; bil je razdražljiv za vse.
Pred prvim majem je Milan zahteval, da vse gardine v lokalu zamenjam za rdeče. Na ogledala je z milom napisal Živel 1. maj – praznik delovnega ljudstva!
Očitno je izzival in mislila sem, da ga ne bom več videla.
V lokal je na britje zahajal neki denuncijant in Milan je sklenil, da mi jo bo malo zagodel. S svojim pomočnikom se je bil dogovoril, naj ga pride v pravem trenutku poklicat, da ga želi obersturmfürer nemudoma videti. Ko je bil izdajalec obrit do polovice, se je od nekod pojavil pomočnik in izvršil naročeno. Oni se je razburjal, naj ga vsaj do konca obrije. Milan ga ni poslušal, oblekel se je, zaklenil lokal in odšel domov. Oni je moral na pol obrit in namiljen zapustiti lokal.