Materina zgodba – XVII

Ne bom spremenila načel današnjega časa, saj mi tudi ne bi uspelo. Želim pa svojim potomcem – kolikor mi bo to uspelo – pojasniti, kako je bilo v teh naših časih in za koliko lepega so prikrajšani.
Naj nadaljujem z opisom mojega osebnega življenja.
Med očetom in mamo je nastajala vrzel, ki se je spreminjala v prepire in ti so se stopnjevali iz dneva v dan. Že v drugem razredu sem morala v drugo šolo v Rajhenburgu. Mama se je bila z menoj in Maro, zatekla po ostrem prepiru z očetom, nazaj k svojim staršem. Dedek se ni strinjal z njeno odločitvijo. Oče je prišel po nas in spet sem nadaljevala šolo v svojem prejšnjem razredu. Prepiri pa so se nadaljevali.
Naslednjič, ko sem spet menjala šolo, je bilo v tretjem razredu; mama je z menoj in Maro odpotovala v Maribor k stricu Štefanu. Kljub vsem selitvam, sem se trudila ostati dobra učenka. Franci nikoli ni hotel z nami, vedno je ostal pri očetu.
Mislim, da me je mama vedno jemala s seboj, ker je vedela, da bo tako oče sigurno prišel po nas. Spet smo z očetom odpotovali nazaj domov in spet se je ponovila stara pesem…
S prav dobrim uspehom sem končala peti razred in vpisali so me v prvi razred Meščanske šole v Mladiki. Lepi zlati časi so minili.