Materina zgodba – XVIII

Oče je svoje delavce odpustil. Delavnico je dal v najem. Domnevam, da zaradi nerazumevanja in nesoglasij med staršema. Izgubil je bil veselje do vsega in vedno pogosteje je pil, dokler ni postajal že agresiven.
Prevzel je mesto plavalnega mojstra v Mestnem kopališču na Ptuju, za nekaj let.
Ko sem bila prosta šole, v poletnem času, sem bila ves čas z očetom v kopališču. Bili so dnevi kopanja in sončenja.
Imel je posebno metodo učenja plavanja: že kar prvi dan  mi je okrog telesa privezal nekakšen pas, ki ga je z vrvjo držal na drugem koncu. Spustil me je bil v bazen. Popila sem toliko vode, da sem mislila, da ga bom izpraznila.
Neki gost, kopalec, se je bil zavzel zame in nadrl očeta, da me mora takoj izvleči iz bazena, jaz pa sem obljubila, da se bom sama naučila plavanja. Kmalu sem bila odlična plavalka in obvladala skoke na glavo.
Otroška leta pa so brezskrbna in ne kažejo na preteče navarnosti.
Nekaj sošolk se nas je bilo dogovorilo: šle smo peš ob Dravi do Vičave, to je kar nekaj poti proti toku reke. Z obale smo poskakale v deročo Dravo in zaplavale proti Mestnemu kopališču. Prijateljica si domisli, naj – kot najboljša plavalka med njimi – skušam doseči dno.
Sklenila sem roki nad glavo in se spustila v gobino; dna pa nisem dosegla. Vajena sem bila gledanja pod vodo, zato sem odprla oči; ustrašila sem se, saj je bila vse okrog mene samo nepregledna zelena in kalna voda. S hitrimi gibi sem zaplavala na površje, vendar mojih prijateljic ni bilo nikjer. Zaplavala sem proti kopališču, kjer so se nemalo začudile , ko so me zagledale. Prepričane so bile, da sem se utopile in si niso upale povedati niti mojemu očetu, da me ni in kje sem bila ostala.
Očetu ni ostalo prikrito kaj se je bilo zgodilo in sledila je stroga prepoved zapuščati Mestno kopališče.
Drava je ob vsakem dežju močno narastla. Deske v kopališču, namenjene sončenju in poležavanju, so bile pritrjene z močnimi jeklenimi vrvmi na zidovje Tovarne usnja Pirih.
Minilo je že nekaj časa po tistem dogodku plavanja v slabem vremenu; Drava je bila gosta in kalna, videti kot bela kava. Meni to seveda ni preprečilo, da bi zaplavala z enega mostišča, do drugega. V deroči vodi še zaslišim nad seboj kdo je pa sedaj izginil pod vodo?!
V tistem trenutku sem se zavedela, da sem to jaz…
Po nekaj desetih metrih nepremagljivega odnašanja  močnega toka reke in borbe z njim, sem zagledala prav tisto jekleno vrv, ki je držala ležalne deske.  Z vsem naporom sem plavala proti toku, da sem jo dosegla.
Ko sem se pojavila na stopnicah, so me vsi spraševali, če sem se bila utapljala. Sram me je bilo povedati resnico. Predrznost in izzivanje narave me je takrat za vselej minila. Še danes se izogibam deroče vode in visokih valov.
Bilo je tretjič v mojem življenju, da sem gledala smrti v oči…