Materina zgodba – XXIII

Na delovnem mestu sem se dobro počutila. Med seboj smo se dobro razumele, žal pa tega ne morem reči za svoj žalostni dom.
Gorje je ostalo, celo stopnjevalo se je v večne prepire…
Mara je bila takrat poročena z višjim železniškim uradnikom in mama je bila skrivaj vzela njegov revolver, z namenom, da ustreli očeta. Istočasno pa se je bala, smrtno ga zadeti in je z dejanjem odlašala. Mara in mož sta opazila manjkajoče orožje in pravočasno ukrepala, da ni prišlo do nesreče, ali celo tragedije.
Marin zakon je bil že po dveh letih razveljavljen. Mož je bil neke druge vere, kar je bil pred poroko zatajil.
Šiviljstva sem se učila že drugo leto. Hansi je stanovala čisto blizu mene. Vsak dan sva na poti v službo, naredili krog skozi mesto do delavnice. Opoldan smo imeli dve urni odmor, tako je bilo to tudi dvakrat dnevno.
Ptuj, kjer sem rojena, je lepo, majhno rimsko mestece z lepim gradom, kjer so nekoč živeli Herberštajni.
Mimo mesta je drla in valovila nevarna Drava, ki je vsako leto zahtevala vse več žrtev. Splavarji so vozili les do Donave. Večkrat se je splav razbil ob mostu; voda je bila tam globoka in nevarna. Delavci na splavih običajno sploh niso znali plavati…
Park se je razprostiral ob Dravi, okolica je bila vsa v zelenju. S hansi sva zaokrožili najino pot skozi mesto.
Preko trga se moje oči srečajo z očmi lepega, elegantno oblečenega mladeniča. V tako majhnem kraju, takoj opaziš tujca. Nisem bila povsem ravnodušna in tudi on ni skrival, da je bil to opazil. Hansi se je ozirala in videla, da gleda ves čas za nama.
Isti večer je bil na Vurbergu, blizu mesta, kres. Navzoče je bilo staro in mlado.
S Hansi sva krenili v hrib, z ostalimi ljudmi; na poti pa nama je zastal korak, ko sva zagledali tistega tujca. Sedel je na tleh v družbi neke študentke, ki pa ni bila na posebno dobrem glasu na Ptuju.
Vljudno naju je pozdravil. Odgovorila sem precej hladno, še sama ne vem zakaj; sploh ga pa nisem bila niti še poznala.
V tistih časih je bil običaj, da so izobesili lepake za kino predstavo že za mesec vnaprej. Nalepili so jih bili na vogale hiš, in tam, kjer je bilo to dovoljeno.
Ko grem naslednji dan na delo, sva se srečala na enem od teh vogalov z lepakom. Ne vem, je bilo res naključje, ali je bil fant toliko preračunljiv…
Vljudno in z nasmehom me je pozdravil, prosim, gospodična , prečitajte, kar piše tukaj.
Bilo je drugega v mesecu, za zadnji teden v mesecu je bil pa napovedan film z naslovom “Moja boš”.
Bila sem kratka in odrezava: kar tisti povejte, ki je včeraj z vami sedela ob kresu.
Odhitela sem v službo.