Materina zgodba – XXV

Naš, nekdaj lep, dom je bil prodan. Oče in mama nista  popustila drug drugemu in sta raje dovolila, da so levji delež pospravili odvetniki. Otroci nismo od vsega bogatega premoženja dobili ničesar. Kljub vsemu hudemu, jima želim, naj jima bo lahka domača zemlja – karkoli že to pomeni.
Milan je takrat stanoval v hotelu Pihler, v ulici, po kateri sem hodila vsak dan v službo.
Neko popoldne grem v službo, kar v bližini hotela slišim lastnika, ki vpije pokličite policijo!
Korak mi zastane in pogledam v vežo, kaj se dogaja. Gospod Pihler me zagleda in zakliče gospodična, vašemu frizerju se je zmešalo!
Od daleč mi pokaže vrata njegove sobe.
Na trkanje ni nobenega odziva, zato kar vstopim. Milan leži na postelji, ves prepoten od visoke temperature. Iz porezanih stopal močno krvavi.
Pokličem, naj prineso vode. Izperem mu rane in dam hladen obkladek. Kmalu pride k zavesti in mi pove, da je v Beogradu, pri vojakih dobil hudo malarijo, ki mu pušča posledice.
Iskal je bil vodo, kozarec mu je padel na tla in v blodnji vsled visoke temperature je z bosimi nogami hodil po črepinjah.
Gospod Pihler je poslal po starejšo žensko, ki je v podobnih primerih znala pomagati.
Znala je negovati bolnika, umiti mrtveca in podobno.
Kljub vsemu je moral v bolnico, kjer je ostal več kot mesec dni. Dnevno sem ga obiskovala in mu nosila kremšnite.
Mama se z najinim prijateljstvom nikoli ni sprijaznila.
Ko se je ločevala od očeta, je našla prijatelja, sodnega pisarja in bila z njim v stikih, menda tudi izven službenih obveznosti. Verjetno se je bila nadejala, da ji lahko kakorkoli pomaga v postopku.
Po nekaj mesecih je naredil samomor. Šel je pod vlak in naslednji dan so ga našli pod mostom.
Oče pa je potem tolažil njegovo vdovelo ženo.
Bila sem premlada in neizkušena, da bi razumela ta nori svet.