Materina zgodba – XXVIII

Prejela sem vabilo za prijavo opravljanja pomočniškega izpita, s popisom materiala, ki sem ga potrebovala za izdelavo izpitnih modelov.
Kje naj dobim potrebni denar? Mama ni hotela niti slišati, da bi kaj prispevala. Vedno je trdila, da izpit sploh ni važen, glavno je, da znam delati. Z Milanom sva trdila nasprotno: vsak mojster je najprej hotel videti spričevalo. Kasneje v življenju se je večkrat izkazalo, kako zelo prav sva imela.
Ne prošnje, ne solze niso pomagale. Brez uspeha sem letala okrog znancev. Bila je velika brezposelnost in vsi so bili bolj na tesnem. Tudi Milan je imel samo negotovo, začasno zaposlitev.
Šla sva v ogrevano čakalnico na Socialnem zavarovanju in tam sedla na klop. Milan si je bil razparal del podloge na suknjiču in mi izročil v papirček zavitih tisoč dinarjev.
Ne joči, Cita moja, pojdiva v trgovino in kupiva, kar potrebuješ za izpit. Kupila sva vse naročeno s popisom. Tudi on si je za sto dinarjev kupil lep zimski plašč, saj je do takrat nosil samo svetlo-siv balonar; sicer lep, vendar prehladen za bližajočo se zimo. Kar je ostalo denarja, je hranil za najnujnejše.
Še isti dan, ko sva prišla domov, je mama začela vpiti nanj, naj se kar pobere; mene je pa še fizično napadla. Milan ji je skušal dopovedati, da me je že dovolj dolgo mlatila, in sedaj bo tega konec; on tega ne dovoli več!
Mama je odprla omaro in pričela metati njegove stvari v vežo po tleh.
Njegovega potrpljenja je bilo počasi konec in ji je primazal nekaj klofut. Ko se je zbrala, je tekla po svojega brata, ki je čisto blizu imel svojo delavnico. Pripeljala ga je s seboj, da bo videl kaj se dogaja. Tako sva tudi midva imela možnost povedati svoj del zgodbe.
Brat je rekel mami saj si nisi drugega zaslužila in odšel.
Z Milanom sva pobrala razmetane stvari v kovček in odšla. Najprej sva se napotila h gospe, ki me je bila hotela pred leti posvojiti. (Še večkrat sem obžalovala, da takrat nisem pristala, in se tako otroško nepremišljeno uprla).
Prvo noč sva prenočila pri njej, naslednji dan nama je pa že priskrbela podnajemniško sobo pri svojih znancih.
Starejši par, mož in žena, sta v oddajanje odstopila svojo spalnico, lepo in veliko in poskrbela celo za zajtrk. Kamorkoli si se obrnil, je bila ena sama revščina. Ljudje so se skušali znajti na vse mogoče načine, da bi lahko preživeli. Tukaj sva ostala dve leti.