Materina zgodba – XXXVII

Nisem več hodila v službo. Šivala sem doma; imela sem dobre stranke in vedno veliko dela. Gospodinjila sem, vzgajala malo Majdko, dela mi ni manjkalo.
Začela se je druga svetovna vojna. Ljudje so si kupovali zaloge hrane in ostalih potrebščin. Primanjkovalo je živeža, pa tudi denarja je bilo vse manj. Stanovanjska kriza je bila velika, saj so ljudje iz vseh krajev silili v mesto, misleč, da bodo tu bolje živeli; nekateri pa iz političnih nagibov, da bi se v velikem mestu laže skrili.
Dobila sva že odlok, da nama vzamejo eno sobo, zato sva se odločila še za enega otroka. Zdravnik mi je dal potrdilo o nosečnosti že vnaprej, tako sva smela sobo obdržati.
Marca leta 1944 se nama je rodila druga hčerkica. Krstiti sva jo dala kar v bolnici in jo imenovala za Bredo. Bila je pravo nasprotje od starejše sestrice: že ob rojstvu je bila okrogla kot žogica in popolnoma brez las; tudi ona je imela velike temne očke in bila že kot majhen otrok zelo odločna.
Kljub vojni se nama je položaj toliko izboljšal, da sva si lahko kupila štedilnik in potrebno pohištvo. Mala Bredica je že imela svojo posteljico – lepo pleteno košarico z vsem potrebnim.
Milan je v tem času prestal dve težki operaciji. Nikakor niso ugotovili zakaj ima v glavi tako močno šumenje in tresljaje, ki so bili čedalje bolj nevzdržni.
Z raznimi zvoki sem mu skušala ublažiti motnje. Kljub prepovedi in obvezni oddaji radijskih sprejemnikov, je Milan od nekje priskrbel majhen lesen radio. Pri urarju sem si sposodila nekakšno glasbeno skrinjico, ki je, ob vrtenju zobatega valja, proizvajala nežne zvoke.
Mama je občasno prihajala na obisk. Milan jo je vabil samo zaradi mene, saj je vedel, da si jo želim videti. Največkrat je prišla ob kakšnih praznikih; vedno pa je nastal prepir in prazniki so bili pokvarjeni.
Na splošno je bilo življenje težko. Živeli smo v večni napetosti in strahu, če bomo dočakali jutrišnji dan. Po ulicah so se vrstile zapore in pregrade ovešene z bodečo žico; racije so se odvijale povsod in ob vsakem času, podnevi in ponoči. Nadstropje pod našim stanovanjem je stanovala dama, ki so jo pogosto obiskovali oficirji; neštetikrat so pomotoma zvonili na naš zvonec. V strahu sva iz postelje tekla na balkon in bila srečna, da zvonenje ni za nas.
Po malem se je ukvarjala s črno borzo. Prejemala je meso in razna živila, ki jih je drago prodajala ljudem, ki so si to lahko privoščili.