Materina zgodba – XXXVIII

M_1ilanova mati in sestra sta večkrat prihajali na obisk. Vedno sem jima skušala dobro postreči, in mati se je nekoč celo opravičila, ker me ni marala in je bila nepoštena do mene. Rekla je, da ni bila vedela, da bom tako dobra žena in mati.
Nikoli nisem doumela, zakaj ljudje tako radi obsojajo, predno spoznajo. Osebno sem mišljenja, da si moraš zaupanje pridobiti z razumevanjem; tako se počasi veže prijateljstvo.

Mama verjetno ni poznala Malega princa, čeprav je bil napisan leta 1946.  Kljub temu, da se je zgodil v drugi svetovni vojni, je bil moderen veliko kasneje. Brali smo ga kot bestseller in se naučili nekaj misli in citatov celo na pamet. Šele takrat si bil »in«.
Pa mi je zanimiva miselna povezava ob materinem stavku: tako se počasi veže prijateljstvo…
Ustvarjati vezi?
Kajpak, je rekla lisica. Zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugimi lisicami. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu.

Racije so se stopnjevale. Že navsezgodaj zjutraj so pri konicah tramvajskih prog naredili zapore. Vse moške, ki so se bili pripeljali s tramvajem so naložili v že pripravljene kamione in jih odpeljali v bližnjo kasarno. V prostoru je bila nameščena nekakšna kabina, v kateri je sedel neznan denunciant; vsakega, ki je pristopil, je po svoji presoji usmeril na desno, ali na levo. Nihče ni vedel kaj ga čaka in kam ga bodo odpeljali.
Že zjutraj smo slišali za to najnovejšo okupatorjevo odločbo in prosila sem Milana, naj ostane doma. Ni se pustil pregovoriti. Bom že pravočasno izstopil, ko bom videl vojake!
Bilo je prepozno. Tudi oni niso bili toliko neumni, da bi se pokazali, predno izstopijo vsi potniki.
Ni prišel h kosilu, niti ni telefoniral. Z obema punčkama sem se napotila v lokal, kjer sem izvedela kaj se je zgodilo. Vrnila sem se domov, jokala, molila in prosila Boga, naj mi ga vrne.
Pozno ponoči se je vrnil s steklenico Chianti vina in povedal, da je tudi on molil – menda prvič in zadnjič v življenju.
Dogodek naju ni toliko prestrašil, da ne bi ob večerih še naprej podtikala pod rolete lokalov Poročevalca in drugih brošur, ki jih je priskrboval aktivist, mesar iz Most.
Ob nedeljah smo šli vsi štirje na sprehod, največkrat na Rožnik. Pod blazino v otroškem vozičku je bil vedno zajeten kup Poročevalca.