Materina zgodba – uvod

Ali mi bo uspelo opisati moje življenje?, se je vprašala tistega davnega, kdovekaterega leta. Znal bi morda celo natančno določiti čas in datum, ko je to pisala. Spominjam se celo primitivnega plastičnega zeleno-belega pisalnega stroja, s katerim se je trudila to zabeležiti. Bil je nemške izdelave, izdelan za tisti trg in ni obvladoval balkanske “krilate golazni “, kot so razni ČŽŠ-ji. Bolj je spominjal na otroško igračo, kot na pisalni stroj nekoga, ki ima ambicijo napisati svoj življenjepis.
Pa ga je napisala. Na tisti otroški igrači.
Ni bil del zapuščine. Ne. Izročila mi ga je bila v roke: na, pa si preberi. Ni imela ambicije, da bi iz tega, po njeni smrti, nastal bestseller; sploh ne. Želela je, nam otrokom in morda vnukom, le še nekaj povedati, sporočiti, in to v pisni obliki, da ja ne bomo pozabili.
Kot je Mali Princ ponovil, da bi si zapomnil…
Več kot deset let po prejemu the zapisov, jih danes prvič jemljem v roke. Listi so že porumeneli, sponke so zarjavele in puščajo nemarne madeže na papirju.
Izogibal sem se tega branja. Vse neumnosti sem bil prebral v tem času, od Umberta Eca, do Dana Browna; za materine spomine ni bilo časa.
To je debela laž. Sploh ne gre za čas.
Gre za strah pred Spoznanjem. Ja, z veliko začetnico. Pred Nepoznanim. Ne vem kaj je napisala. Me obsoja? Me je prosila, pa nisem uslišal? Me graja za določene dogodke?. Ne vem. In dokler ne vem, me ne boli! Zato berem te zapise šele danes, ko pričakujem, da jih bom razumel in sprejel.
Nesramno?
Prav. Vsaka smrt je nesramnost zase. Njena, moja….