J. (in njena sestrica)

Bila sva dogovorjena, da jo peljem v Gorico po nakupih. Takrat je ta bila še v inozemstvu in zanimiva za nas Balkance, čeprav je bilo teh tam več zaposlenih in priseljenih, kot bi bil morda mesečni priliv enodnevnih nakupovalnih turistov iz vseh šestih prestolnic Slovenije.
Pa se je tik pred odhodom pri njej nekaj zaštrikalo in ostala je prošnja: pelji mojo sestrico.
Tudi sestrica je bila že »greha vredna«, ampak sram ga bilo, ko zlo pomisli!
Še danes lahko prisežem, pri vsem kar mi je sveto, da nisem niti pomislil na kaj takega.
Nisem si pa mogel kaj, da ji ne bi pokazal kakšen frajer je ljubimec njene starejše sestre.
Po nakupih, sem jo odpeljal v prestižno restavracijo visoko nad mestom.
Ubogo dekle pa ni razumelo poštenih in plemenitih namenov in je doma poročalo, da sem jo osvajal.
Najraje bi zavreščal:
Če že osvajam, običajno tudi osvojim! Imaš srečo, sera mala, da sem neskončno zaljubljen v tvojo sestro, sicer bi se midva vrnila s tega hriba šele v sredo popoldan…!