Ljubljanski grad

Pravijo, da je obujanje spominov znak staranja. Naj bo. Nekatere spomine silno rad obujam.

Bil je zmenek na slepo, kar pač že pomeni to v sodobni terminologiji. Nekaj časa sva si bila dopisovala, potem je bil čas, da se srečava. Tudi to ima poseben čar. Za vsako posebej, ki se malo približa, pomisliš je to ona?
Gledal sem jo čez cesto in si želel, da bi bila to Ona. Visoka, manekenska postava, ne več rosno mlada, ampak tudi manekenke gredo enkrat v penzijo.  Pa tista njena hoja…
Kasneje sem ji to večkrat povedal. Užitek jo je bilo gledati, ko prihaja – tu je bilo pričakovanje, radovednost in želja. Pa tudi, ko odhaja – tu je bil spomin na preživet večer in upanje na ponovno srečanje…
Želela sva na Ljubljanski Grad. Z gondolo, seveda. Prijazno so razložili, da nama zaradi posebnih dogodkov tam gor, danes odsvetujejo obisk in sva šla drugam.
Pa naju je ta nesrečni Grad vznemirjal še dolgo po tem.
Dokler nisva nekega večera kar zavila po cesti do vrha. Bilo je že pozno. Na stolp sva smela le za trenutek. Tudi v kavarnici so postali prijaznejši šele, ko sva bila obljubila, da ne bova ostala dolgo. Bila sva zadnja in edina gosta.
V gradu ne piješ čaja ali kavice. Naročila sva si kozarec dobrega, rdečega. Mislim, da je bil Kabernet Sauvignon. Strežejo ga v velikih kozarcih, primernih zgodovinski, grajski sceni.
Spomnil sem se, da so vitezi v tistih davnih časih vse velike besede, prisege in obljube, izrekli kleče na enem kolenu. Nisem je zaprosil, nisem ji obljubljal nebes na zemlji, pokleknil sem pa vseeno. Malce okorno, držeč se za mizo, ker mi sesuto koleno tega še ni dovoljevalo; vendar sem pokleknil. S kozarcem v roki sem naslonil glavo v njeno naročje.
Tudi, če sem ji pred tem še želel kaj povedati, besede niso bile več potrebne. Pogledal sem v tiste njene mačje zelene oči in bil sem pečen. Bil sem zaljubljen. Kozel stari.
Ne vem kdaj sem spil vino, ne vem niti, kako sem prišel domov.