Metka

Firmissima est inter pares amicitia
Najmočnejše je prijateljstvo med enakimi

Nikoli ni hotela biti Meta. Trmasto je vztrajala pri Metki in navadili smo se spoštovati njeno voljo. Sploh pa takemu bitjecu težko rečeš Meta.
Rojena je bila kot druga hčerka v številčni družini, kjer so bila vsa dekleta poimenovana na M; za fante pravilo ni veljalo.
Ne vem kdaj pobič, najstnik, fant…, prvič občuti ljubezen… Jaz sem jo očitno precej kmalu. Sanjal in sanjaril sem o Metki. Prevzemala je vse hollywoodske like tistega časa: Doris Day v oprijetih kavbojkah, Debie Reynolds, legendarno Marilyn…
Tudi svoj lik sem prilagodil sliki in priliki.
Moja domišljija je bila takrat verjetno večja od hollywoodske.
Če dobro premislim, sem verjetno prav jaz, kot predšolski smrkavec pogruntal uni sex modo; seveda nisem vedel kaj to pomeni, še manj bi znal to unovčiti. Vem, da sva bila v vseh tistih domišljijskih slikah enako oblečena; enake kavbojke, enaki srajci…
Unisex smo ponovno odkrili v poznih šestdesetih, ampak takrat je imel povsem drug pomen in dimenzijo.
Tudi po tisti veliki otroški ljubezni sva se srečevala. Med poletnimi počitnicami, med zimskimi počitnicami, kakšen naključni konec tedna, ko sva jo z mamo pobrisala iz mesta.
Bili in ostali smo prijatelji iz otroštva. Metka, njena starejša sestra, njena mlajša sestra…, kasneje je bila tu še najmlajša sestra M, ki pa je bila v času našega odraščanja in dozorevanja še otrok. Nismo je šteli v našo kategorijo.
Z vsemi tremi sem bil povezan, vse tri so se me dotaknile. Primerno letom, času, trenutku…, temu ne rečeš razmerje.
Ne vem, ali so vedele druga za drugo; verjetno ne, ali pa jim to sploh ni bilo pomembno Vse je ostalo v družini.
Nisem bil »prilika«, bil sem trenutna zabava.
Najstarejša M je šla kmalu od doma. Najprej v šolo, kmalu potem se je poročila malo niže v Gornjesavski dolini.
Pri hiši je še vedno ostalo pet otrok: Metka, nekaj mlajša M – ta je bila moj letnik, z njo sva ostala prijatelja do zrelih let – oba brata in medtem je bila tu tudi že najmlajša M.

Z Metko sva ohranjala drugačen stik. Ko sva se srečala, so bili tisti dnevi najini; včasih samo konec tedna. Kot, da sva par že od nekdaj in sva bila samo slučajno nekaj tednov ločena. Seveda nisva nikoli nadaljevala kar od prejšnjega konca. Potrebno je bilo spet nekaj sprenevedanja in novega osvajanja. To je ohranjalo napetost in vzdrževalo potrebno romantiko, ki je mulci mojih let nismo poznali. Metka je pa bila romantična. Zelo veliko je brala. Verjetno tudi o romantiki. Tam na vasi druge zabave tako ni bilo. Imeli so majhno knjižnico v eni od kmečkih hiš in Metka jo je redno obiskovala. Včasih sem jo pospremil tja in nazaj in takrat je pogovor tekel o prebranih knjigah in ostalih zanimivih dogodkih preteklih dni.
Nekoč mi je celo očitala, da premalo berem. Bil sem v zadregi in tisti trenutek sem se počutil nekako majhnega in njej nedoraslega. Rada je poudarila in uveljavila tisto eno leto prednosti.