Nadja

Iščem razlago in morebiten prevod njenega imena. Tudi po tolikih letih skušam ostati diskreten, kot sva bila diskretna takrat, ko je bilo to nujno za oba.
Štiri desetletja nazaj. Tudi Radetova pesem jih ima toliko. Kako slučajno in kako primerno.
Najino srečanje ni bilo pripravljeno, kot tisto v pesmi. Nasprotno, bilo je zelo slučajno, spontano in nepredvideno.
Samo nekaj besed izrečenih iz avta, medtem, ko ta stoji pred semaforjem. Kasneje je povedala, da je bilo tudi v tistih parih besedah čutiti odkritost, da so vlivale zaupanje; brez vulgarnosti, brez namigovanj, nobene žaljive pripombe…
Sredi noči smo se odpeljali na izlet. Smer je bila znana, cilj niti ne. Gorenjske avtoceste še ni bilo.
Šofer običajno vleče ta kratko. Žal je tako. Avtomobili še niso pripravljeni na to.
Nazaj grede sva oba sedela zadaj. Ne midva z voznikom, ampak midva z Nadjo. Voznik se je postavil v vlogo diskretnega osebnega šoferja in med vožnjo niti vzvratnega ogledala ni popravljal.
Seveda sva se poljubljala in obupno mečkala, kot bi bil to edini in izključni namen tega izleta. Težko bi bil ocenil kdo vodi igro. Precej se je ogrela in precej je bila za stvar. Občutek za čas in prevožene kilometre pa je ohranjal še nekaj razsodnosti v moji pregreti glavi. Pojasnil sem, da še v življenju nisem seksal v avtu in naj pri tem tudi ostane.
Prav! To je verjetno pomenilo: o.k., pezde, pa drugič, če ti ni do ljubezni v avtu…!
Niti sam nisem verjel, da se bo tisto drugič res zgodilo. Ne samo zgodilo, se celo dogajalo.
Pa se izkaže, da je dekle, ki je bilo tisti večer tako zelo za stvar, še nedolžno. O, tibogca!
Izkaže se pa tudi, da si dekle že dlje časa neuspešno prizadeva izgubiti tisto, kar druge nespametno čuvajo za kdove koga in za kdove kdaj.
Tudi midva sva se trudila. Žal neuspešno. Skrivnostna so pota Gospodova.
Skrivnostna so bila tudi njena. Po nekaj letih sva se ponovno srečala. Pohvalila se je, da je odpravila težavo in dogovorila sva zmenek.
Tokrat nisva imela osebnega šoferja. To vlogo sem moral opravljati kar sam. Vedel sem kam na večerjo, vedel sem kam po večerji…
Med vožnjo sem ji segel z roko med vroča stegna, kot bi želel preveriti, če je še vse, kot mora biti, kot je bilo.
Kako si neučakan, je skromno protestirala. Oba sva natanko vedela kako se bo večer končal; je pa lepo in prijetno, če zmoreš nekaj igre in sprenevedanja.
Osvajanje ni bilo potrebno. Poznala sva se. Nadaljevala sva tam, kjer sva bila obtičala pred nekaj leti.
Henry Miller je znal to opisati z dvema besedama: kraljevski fuk…

Raspolažem s još milion nježnih
i bezobraznih podataka naše mladosti,
koja nas pred vlastitim očima vara, i krade, i napušta.

V tem ne vidim vulgarnosti. Kar je kraljevsko, ne more biti vulgarno!
Po tistem se spet dolgo nisva srečala.
Ko je šel maja 1980 sprevod z maršalovo krsto mimo Skupščine in smo molče, v dežju, z zaprtimi dežniki spremljali krsto, sem jo spet videl. S službenim walkie talkiem je skakala med množico, na videz toliko pomembna, da je nisem niti ogovoril.
Povedala mi je bila, da dela za vlado, pa nisem tega nikoli resno jemal…

Ja neču imati s kim ostati mlad,
ako svi ostarite,
i ta če mi mladost teško pasti,
a bit če ipak da ste vi u pravu,
jer ja sam sam na ovoj obali
koju ste napustili i predali bezvoljno…