Nuška

Je čas nedolžnosti… in je čas po njej.

Bila je prijateljica moje starejše sestre. Točneje, najstarejše, kajti obe sestri sta bili starejši od mene. Nuška je bila morda še nekaj starejša od nje. Vsaj tako se mi je zdelo. Za nas golobrade fante so bile vse starejše ženske pač Starejše. Tudi, ko sta sestri odšli s trebuhom za kruhom med Gastarbeiterje v Nemčijo je ostala zvesta hišna prijateljica. Z našo mamo sta se razumeli in bila je kot družinski član. Materi je verjetno po malem nadomeščala “izgubljeni” hčeri, meni je bila pa več kot nadomestna sestra, nekakšna dobra tetka, s prijazno besedo, čokolado in morda zanimivo zgodbo iz njenega sicer nezanimivega in enoličnega življenja. Živela je z ovdovelim očetom in mlajšim bratom, ki si je že nekaj časa prizadeval, da bi stopil med diplomirance. Oče se je preživljal z lepljenjem plakatov. Večkrat sem šel k njej v stanovanje po nekaj tega papirja predno ga zavžejo. Mati ga  je uporabljala za krojne pole, jaz sem se pa z njim važil pred prijatelji. Večina teh  plakatov je bila res nezanimiva, pusta, črnobela; bile so razne reklame, obvestila… Včasih se je pa vmes našel plakat za ameriški film, ki prihaja v kino Union, Komuno…; v barvah, seveda. S prijatelji smo si z njimi krasili svoje sobe – srečneži, ki smo svoje sobe sploh imeli. Na velikem formatu je bil naslikan Velikan z Rodosa, znameniti svetilnik na grškem otoku, ali pa Norman Bates iz Psyha, sicer bolj črnobel kot v barvi. Kdo ve, če se ni tukaj začela moja ljubezen do grafike in oblikovanja. Vendar ne govorimo o meni, temveč o Nuški.

Na Gorenjskem smo imeli vikend. Tako se je reklo: vikend. Hiško pač. Tudi tja je šla običajno z nami. Poleti, ko sta prišli sestri na dopust, sedaj že z možema, smo se pa kar vsi nagnetli v tisto hiško. Kam in kako nihče ne ve. Tudi tistega poletja je bilo podobno, venda je bila z nami samo ena sestra z možem in, seveda, Nuška. Dobili pa smo še neke – napovedane, ali ne – goste; če se prav spominjam so bili tudi na počitnicah v nekem penzionu v bližini. Dan se je v družabnosti z žarom in verjetno nekaj alkohola zavlekel v večer. Spomnim se, da se je eden od gostov, starejši mož, domnevno poročen, čeprav je bil na obisku sam; precej zagrel za našo prijateljico in s svakom sva se čutila dolžna, da stvar primerno nadzirava, kako ne bi “odnio vrag šalu”. Vsak po svojih močeh smo stregli goste in midva sva seveda nadzirala tistega najbolj podjetnega, saj nisva verjela, da bo dekle to zmoglo samo. Koliko je bilo v tem ljubosumja in nevoščljivosti ne bomo nikoli izvedeli. Večer se je počasi prevesil v noč in gostiteljici sta omagali daleč pred gosti. Mati in sestra sta se že umaknili v svoje sobane in zelo neodgovorno prepustili hišo gostom (in nama s svakom). Spomnil sem se Odiseja, kar je še vzpodbudilo čut dolžnosti v meni. Pravzaprav je od vseh gostov ostal samo še tisti najbolj zagreti. Z našo Nuško. Ne bo šlo zlahka, sva si mislila s svakom, in brez posebnih dogovorov vsak s svojega kota opazovala dogajanje. Medtem je Gospod že uspel Nuško prepričati v manjši sprehod okrog hiše; ker pa sta bila oba že precej “utrujena”, se je njun sprehod končal na kupu peska, prav pod kuhinjskim oknom, ki je ostal tam od nekega zidarskega posega.vak je dogajanje opazoval stoječ v temi za tem istim oknom. Kasneje je poročal, kako je Gospod obljubljal Nuški zlato verižico, ali nevemkaj, če bi morda hotela… Zgodilo pa se je, da je moja sestra – ženske imajo čut za trenutek, ko je treba zakuhati štalo – sredi noči v postelji pogrešila svojega moža in se odpravila na poiskanje. Ženska intuicija jo je gnala naravnost v dnevno sobo, od tam pa ni bilo daleč do kuhinje. Ko se ji je zazdelo, da ga je končno našla, je v kuhinji prižgala luč. O Hudiča! Svakova visoka postava je, v sedaj osvetljenem oknu, pokrila ne samo na pesku ležeča utrujena zaljubljenca, temveč vse dvorišče do ograje s sosedom. Gospod gost je pozabil na Nuško, na verižico, verjetno tudi na tisto, kar je še pred trenutkom imel v mislih… Z negotovimi koraki jo je jadrno odguncal v smeri vrtnih vrat. Potem ga je vzela tema. Naslednji dan smo previdno vprašali, če se je Gospod gost srečno vrnil v svoj apartma. In potem se je začelo odvijati od začetka. Nuški je nekako uspelo priti “domov”. Kazala je očitne znake zadetosti, prizadetosti niti ne toliko. Tudi po svojem novem ljubimcu ni vpraševala. Zahotelo se ji je pijače in postelje. Midva s svakom pa sva takoj spet vključila svoj čut dolžnosti po zaščiti, čistoči in varovanju zdravja. Tudi piti sva ji dala, da ne bo punca žejna. Zdela se nama je nekam umazana. Malo od tistega belega peska, še bolj naju je verjetno motilo to, da se je tisti “gospod” slinil po njej. Predlagala sva kopanje. Težko rečem kdo si je tega domislil. Vendar sva jo okopala. V banji, s toplo vodo do roba. Vsak s svoje strani sva se trudila sprati z nje posvetno nesnago, tisti prah, slinaste spomine… Bila sva temeljita. Na voljo so bile razne dišave, soli, dusch-geli, vse nemško. Kakšno razkošje. Morda sem takrat prvič pomislil kako je fajn, če imaš žlahto v Nemčiji… Lepo, temeljito, vendar nežno sva jo otrla z brisačami, ogrnila v nekaj in jo odpremila v posteljo. Nekako istočasno pa me je menda preblisnilo, da si v večerni evforiji in v bitki s časom in za naklonjenost gostov, nisem uspel zagotoviti lastnega ležišča. To sem povedal tudi Nuški in predlagal, da ji bom delal družbo v njeni postelji. Ni nasprotovala. Končno sva si s svakom kot “edina preživela” zaželela “lahko noč”. Verjetno bi bilo primerneje “dobro jutro”, vendar nisva bila pozorna na čas. Povedati moram, da mi je bil svak kot “mentor” in “zaupnik”.  Starejši prijatelj. Sestri je šlo včasih na živce, ko sva midva staknila glavi in se pod večer zgonila po Ljubljani. Tudi od nje je bil precej starejši. Kaj je močnejšega od svaka polnega mark, z novim Fordom Caprijem, in želje po avanturi… Pokvarjeno in sprevrženo do amena!

Ne bom o tem.

Poiskal sem sobo z Nuško. Kaj je lepšega od sveže okopane in odišavljene ženske?! In to z nemškimi začimbami! Grki in Rimljani so opevali isto sceno. No, morda brez dusch-gela.

In se je zgodilo. Zgodilo, prišlo, izlilo… V tem vrstnem redu, vendar skoraj istočasno. Krucifiks!

Še isto noč, ali pač jutro, sem se srečal s svakom. Povedal sem mu – zaupniku. Napaka! Sedaj bi moral dati Zaupnika v navednice. Že naslednji dan je pri skupnem zajtrku vse sčvekal. Prikrito, vendar očitno. Mati je razumela. Zaupnik!

Kasneje me je v Ljubljani previdno vprašala o tem dogodku. Oba sva se nekoliko sprenevedala, vendar je dobila željeni odgovor in povsem materinsko odreagirala: Ubogo Nuško je nagnala iz hiše. Kot, da je bila ona česa kriva!? Nisem se ji postavil v bran. Zelo gentlemansko! Obstajala je razlaga: domnevno zaradi suma ali bojazni o kakšni spolni bolezni. Neumnost! Morda ji je reva kdaj zaupala kakšno nepomembno težavico, ki jo ima menda vsaka tretja ženska; takrat za HIV ali hepatitis nismo niti še slišali. Mati je bila pretirano zaščitniška. Jaz pa mlad, neumen, neizkušen.

Pred nekaj leti so mediji poročali, da je bila Nuška v čudnih okoliščinah umorjena v svojem stanovanju v Ljubljani. Ne vem zakaj, ampak ni mi bilo vseeno.

Skrivnostna so pota Gospodova.

nude372