Poroka v Rimu

Non nobis solum nati sumus
Nismo rojeni le sami zase

Hčerkica je bila še majhna, ko se je Metka odločila za Rim.
Rim? Od kod prav Rim? Vem, da je večno mesto zanimivo za romanje v Vatikan, kot turistična destinacija za raziskovalce starega Rima…,
da bi pa nekdo odpotoval v Rim na začasno delo…? Sodobna ekonomska emigracija?
Kasneje sem od človeka iz krogov blizu UDBE izvedel, da je v tem času veliko slovenskih deklet odpotovalo v Rim s trebuhom za kruhom (pa tudi brez kruha s trebuhom nazaj domov),
nekatere so našle spodobne službe, druge so služile kot služkinje raznim malim filmskim igralcem, tretje so se ukvarjale z manj spodobnimi posli. Tem je naša služba državne varnosti posvečala še posebno pozornost.
Nisva si veliko dopisovala. Sem in tja sva pa le izmenjala par besed v na hitro napisanem pismu. Nekaj časa se ni oglasila, potem pa je prišlo pismo z majhno barvno fotografijo.
Na vrhu stopnic pokritih z rdečo preprogo pred velikim oltarjem, stoji Metka v glamuroznem belem krznu, ob njej pa ne prav velik, čokat mož, na videz precej starejši od nje.
Moja Metka se je poročila.
Bolj ko ga gledam, bolj se mi zdi, da mi je kurbež nekako podoben.
Leta kasneje mi ga je predstavila, ko so prišli na počitnice v domači kraj. Res je bila med nama neka podobnost, kljub razliki v letih.

Ah! Krasavitsa, dusha devitsa,
Paljubi zhe ty menja!
Ai ljuli, ljuli, ai ljuli, ljuli,
Paljubi zhe ty menja!
Kalinka, Kalinka, Kalinka moya!
V sadu yagoda malinka, malinka moya!