Violeta in Edi Pjaf

A primis et nos pueriliter egimus annis.
(V prvih letih smo se tudi mi obnašali kot fantki.)

Včasih jo vidim na televiziji. Ne pogosto. Včasih, ko se zbere slovenski jet-set; ali, ko pride kakšna kraljica na obisk.
Pa pomislim: upam, da se ona ne spomni name, tako kot se jaz nanjo…
Bila je hčerka vidnega pisatelja in režiserja. Urejena in primerno razgledana. Skratka pravo nasprotje mulca z ulice. Redko se srečata dva tako različna svetova. Še redkeje gresta nekaj časa z roko v roki. Bitanga i princeza, je leta kasneje prepevalo Bjelo dugme.
Težko bi rekel ljubezen. Niti prva. Bolj simpatija in prijateljstvo.
Večji del menda po telefonu. Izmenjala sva tudi nekaj pisem. Bil je čas počitnic, fantje smo si poiskali počitniško delo, da bi bil jeseni kakšen dinar v rezervi. Sploh so nas pa počitnice vedno razdvojile. Razdvojile in razdelile. Vsaka družina jih je izbrala in uživala po svojih zmožnostih. Otroci smo seveda spadali zraven. Brez izbiranja in brez ugovorov.
Ponovno smo se sestali šele nekaj dni pred šolo.
Šla sva v kino. Najboljši kinematografi z dobrimi filmi so bili itak v središču mesta. Brez kokic in kokakole.
Po kinu sem jo seveda pospremil do vhodnih vrat.
In o čem se pogovarjajo otroci na zmenku: o neumnostih, seveda, in o glasbi. Pa ko bi se vsaj o klasiki, o tej bi morda še kaj vedel iz šole. O tuji glasbeni sceni nisem vedel nič, ali bore malo. Nekaj angleških pop in rock skupin je bilo alfa in omega, ostalo tabula rasa.
Pa me vpraša Violeta, če rad poslušam Edith Piaf. Ne vem, ali sem kar takoj zardel, ali šele malo kasneje.
Kdo hudiča je zdaj ta Edi Pjaf? Da bi se izognil odgovoru in prikril nevednost, sem kratko odrezal, da mi je zoprn in GA torej ne poslušam.
Violeta me je poučila, da je to ONA, francoska šansonjerka, intakodalje…
Mislim, da sem še kar nekaj pleteničil o nekem Ediju s podobnim priimkom in seveda izpadel totalen idiot, pa še lažnjivec povrhu.
Na hitro sem jo poljubil na lice in se pobral.
Nisva se več videvala. Če sva se slučajno srečala v mestu, sem vedno upal, da je vsaj toliko pozabljiva, kot sem jaz neveden.

Precej kasneje se je izkazalo, da moja mati hrani vsa njena pisma MENI. Ni imela posebno smiselne razlage za to. Vsaj ni je povedala. Za vsak slučaj, je rekla.