Kosilo

Otroci pupajo in papajo. Mi smo jih tako naučili. In do kdaj to traja je tudi večidel odvisen od nas samih.
Tudi ostale, otroku prilagojene besede in pomanjševalnice, sčasoma izginejo; nekatere prej, druge pač nekoliko kasneje. Posameznikov se beseda ali ime iz zgodnjega otroštva drži vse življenje. Mislim, da v tem ni nič slabega. Peter Pan ni hotel odrasti in tudi v tem ni nič slabega.

Otroci so odrastli. Včasih smo rekli: še prehitro se bo zgodilo…
Morda z uporabo besede ali imena, kot so ga izgovarjali oni v najzgodnejših poskusih artikuliranja glasov, skušamo to zavreti, vsaj malo upočasniti; ali se pač samo spomniti tistega časa.
Im tako ti pride na misel, da pokličeš otroke h kosilu z besedo papat!
Nekaterim je znana in domača in niti ne opazijo, da je vmes preteklo dvajset let in več. Morda tudi njih spomni na toplino materinega kosila, h kateremu je poklicala z isto besedo. Ne pa vseh!
Mlado damo je beseda zmotila. Očitno ni del njenega besednjaka. Morda je beseda celo užalila njeno odraslost in vzvišenost nad otroštvom.
Papamo? A zdaj pa papamo? je spakljivo ponavljala.
Ni me prizadelo. Že dolgo me nobena stvar, sploh pa le beseda, ne prizadane več. Razmišljam racionalno: duhovni invalidi in čustveni hendikepiranci pač niso sposobni pupati in papati.
Naslednjič sem ravnal bolj premišljeno:
Jest! sem se zadrl kar iz kuhinje; da ne bo pripomb, in da jim bo teknilo.