Nevidni človek 1

Hecen je občutek, če se nekdo v tvoji neposredni bližini dela kot, da te ni, in kot da ga ni.
Je boleče?
Sploh ne. Prej moteče.
Ti si tam in on je tam in oba se sprenevedava, da oni drugi ne obstaja.
Ignoranca?
Mislim, da ne. Prej bi rekel strah pred tujim, nepoznanim in premočnim za poprečno dojemanje.
In kaj narediš?
Prav nič. Delam se, da ga ni…! Ilegalec. Spominja na Jerneja, ki se je pred Švabi skrival v naši špajzi.
Ne vidiš ga, vendar veš, da je tam. Včasih ga celo slišiš. Tako, kot podgane na podstrešju; pa, da ne bo primerjava grda, recimo raje: tako kot nesrečna družina Frank.  Ampak njo je preganjal Gestapo, jaz ne preganjam nikogar!
Otrok se pokrije z odejo preko glave in “nevarnost” izgine. Noj menda zarije glavo v pesek…
Je mogoče, da se meščani in podeželani tako razlikujemo?
Kot mlad fant sem se čudil razliki med mojimi starši in starši prijateljev, ki so se bili šele pred nekaj leti preselili z vasi v mesto. Razlika je bila v vsem: v komunikaciji, načinu življenja, odnosu do okolice, oblačenju…
Za našega, spoštovanega mestnega očeta rad pripomnim: ni meščan, in nikoli ne bo! Zakaj sicer s takšnim veseljem spreminja poprej tlakovano pot skozi park, v peščeno?
Je v tem tisto prvinsko vračanje v svoje otroštvo, ki pa se ni dogajalo v mojem mestu, ampak nekje daleč na njegovi deželi, kjer ni asfalta in tlakovcev?
Po tej poti moram jaz v črnih čevljih do Cankarjevega doma ali do Opere. Naj grem bos, da me tam ne bo sram? Njemu ni treba. Pripeljali ga bodo pred vhod!
Ko sem odraščal, je bila tudi naša ulica makedamska, pa sem se vseeno razveselil, ko so jo tlakovali z granitnimi kockami.
Naša mati je imela svoj izraz s katerim je ocenila tako“nedodelanost”: od opanke nikad čizme!

Če se bo ponudila prilika, bom pojasnil: Nisem kužen! Nič hudo nalezljivega nimam. Sem samo žleht kot pes, kar pa še ne pomeni nujno stekline…!
Občasno res izrečem kakšno pikro, pa ne iz hudobije, ampak z željo in upanjem, da bodo stvari stekle v pravo smer; celo dobronamerno in seveda v veri, da me nihče ne sliši. Žal mi je, če napačno razumejo.
Na svojem ozemlju sem in menda lahko zahtevam nekaj spoštovanja in prilagajanja.