Nevidni človek 2

A še kar?
Ja, itak.
Ne vem, če bi jaz to prenašal.
Saj se navadiš. Sploh ne gre za prenašanje. Tu je samo skrajna mera tolerance in razumevanja do idiotov. Stroka bi rekla: do drugače mislečih.
Pa nima potreb?
Po komunikaciji ne. Za one druge ne vem. Končno se še pes navadi, da gre prvikrat v dnevu scat ob štirih popoldne, ko pride gospodar iz službe.
Jaz ne vem, če bi…
Pri nas doma smo radi rekli: bog daj norcem pamet, meni pa denar.
Jaz sem še vedno brez denarja, domnevam, da se tudi tisto prvo ne bo nikoli uresničilo.
Skušam razmišljati racionalno:
Nape rade zagorijo. Že majhen kurzschluss v stikalu, grlu žarnice ali elektromotorju ventilatorja povzroči štalo, da ne govorim o požaru večje razsežnosti.
S skokom skozi okno v pritličju sem hitro na varnem. Prihitijo gasilci. Z velikimi curki direktno v razbita okna krotijo požar.
Je še kdo v stanovanju?
Ne vem.
Kako ne veste?! Je še kdo v stanovanju, vas vprašam!! Mineva gasilca potrpljenje.
Ne vem, porkamadona! Mineva potrpljenje tudi mene.
Naj jim razlagam, da je včasih tu Nevidni človek. Da pa ne morem zatrdno vedeti, če je bil tudi danes na obisku.
Včasih je pustil kakšno obeležje ob vhodnih vratih. Čevlje, na primer. Danes jih odnese s seboj v svoje skrivališče. In obratno: pusti obeležje ob vratih tudi, ko ni prisoten. Misli, da je pretkan. Zavaravanje neprijatelja, je bil v jugo vojski taktični izraz za takšno početje.
Žalostno opazujem kadeče se pogorišče. V mislih si predstavljam jutrišnjo črno kroniko: požar v stanovanjski hiši, verjetni vzrok naj bi bil kratek stik v napi, človeških žrtev na srečo ni bilo…
Nekaj dni kasneje v tej isti kroniki: pogrešana mlajša oseba…, podrobnosti še niso znane…