Strast

S tem naslovom je Miloš objavil svojo fotografijo in zgodbo o ribičih, ki v dežju ribarijo ob reki. Jaz pa kot racionalen skeptik vidim tu vse prej kot strast. Prej bi rekel pomanjkanje strasti!
Ker pa je pojmovanje strasti lahko zelo različno in zelo subjektivno, se moram strinjati. Ja, tudi to je strast. Tudi zbiranje znamk, praznih piksen od piva, ali nekih brezveznih sličic nogometašev je strast. Torej moram takoj negirati samega sebe in dopustiti vsakemu svojo strast.
Če bi zahtevali od mene, da jo opišem v nekaj besedah, bi bila zagotovo ženskega spola in topla in voljna in dišeča… in nikakor ne bi niti spominjala na znamke ali prazne piksne, kje šele na mrzle crknjene ribe…!
Nikoli v življenju nisem ribaril. Menda sem imel prvič in zadnjič trnek v roki pri šestih, sedmih letih. Pa še takrat so mi ga vsilili češ, da bo imel mali kaj počet… Pripravili so mi tudi košček sira za vabo, kot da se morske ribe lovijo na sir, kot miši!
Z lovskim/ribolovskim izplenom je seveda upadla tudi strast do tega.
Občudujem sošolko, ki mi vsa razvneta razlaga, kako z možem ure in ure prečepita vsak v svojem kotu čolna in namakata. Trneke, seveda. Vsakršno drugo namakanje v čolnu ali ob čolnu bi mi prej prišlo na misel…
In, ko sem na Milošev blog zapisal …samo, da ni treba bit doma… sem imel tudi svojo misel: prijatelja, namreč, ki je zase priznaval, da dlje zdrži pod vodo, kot doma. Če sem mu sredi noči predlagal, naj greva domov, je hitro našel odgovor: Kaj bom doma? Tam že vse poznam!
Asociacijo sem pa videl prav v tem ribiškem delu. Tudi on je naenkrat začutil željo in poziv k ribištvu. Verjetno so mu bili izkušenejši kolegi svetovali, da se na ta način lahko tudi za nekaj ur, ali celo dan ali dva, nekaznovano izgubiš od doma, od sitne babe in zahtevne mularije…
Pa je ribaril, muharil, ali kar že.
Verjetno je prav on kriv za moj pogled na ta šport, hobi; kar pač to nekomu pomeni.
Podobno je bilo s tenisom. Oba sva bila zapriseženi karateki. In ko si enkrat s srcem, dušo in kostmi zapisan eni smeri – zate edini zveličavni – težko sprejmeš, da obstaja še neka druga.
Komaj sem ga prepričal, da je čar tudi v tenisu.
Kmalu me je presegel. Zame je žoga ostala štirioglata, ne glede na velikost in barvo.
Glej žogo, ne mene!, je vreščal moj učitelj Boris.
Sčasoma sem dobil občutek, da mu je nekako pod častjo igrati z mano. Nisem bil dovolj dober.
Zakaj?
Enostavno sva tudi ta šport dojemala vsak po svoje. Jaz kot rekreacijo in sprostitev, on – podobno kot ribištvo – izgovor in opravičilo, da izgineš od doma. Z uspehi v amaterskem tenisu, so se nizali tudi izgovori in možnosti za odsotnost od doma. Vedno so bili tukaj turnirji, pa treningi, pa razna tekmovanja…
Najini poti sta se razšli. Pa ne zaradi tenisa ali morda ribištva. Enostavno zaradi različnih pogledov na družino, na otroke, na odgovornost do enega in drugega, enostavno zaradi različnih pogledov na strast…IMG_9945