Dežni plašč

Te dni bo okroglih petdeset let kar smo končali osnovno šolo; nekateri bolj, nekateri nekaj manj uspešno, ampak takrat to še ni tako veliko pomenilo. Si šel pač na gimnazijo ali srednjo šolo z nekaj ohlapnejšimi kriteriji…
Razbežali smo se vsak na svojo stran, naproti svojim velikim ciljem ali pa naproti pehanju za ljubi kruhek.
Srečevali smo se le še posamezni stalni prijatelji, morda sosedje, sicer pa le, če je bilo srečanje organizirano.
Spomnim se, da je sošolka Saša ob neki priložnosti ocenila: a nismo bili vsi skupaj eni revčki…?
Ne, Saša draga. Napačno si ocenila takratni položaj in družbeno razslojevanje. Ja, bili smo revčki mi, ki smo se družili tudi po pouku, tistih drugih nikoli ni bilo zraven.

Bila sva prijatelja, kot so fantje prijatelji v tistih letih: prebila sva skupaj še kakšno uro po pouku, zalezovala dekle, ki je bilo obema všeč, izmenjala kakšno misel o neuslišani ljubezni…

Spremil me je prav do doma. Ne samo do doma, ampak tudi v stanovanje.
Malo se je razgledal, potem je pripomnil: kakšna revščina!
Revščina? Tega mi še nihče ni rekel. Neskončno sem bil ponosen na naše stanovanje v tretjem nadstropju, z dnevno sobo kot rokometno igrišče in z balkonom visoko nad Ljubljanico.
Mislim, da sva oba nekako iskala izhod iz neprijetne situacije. Skušal je pojasniti zakaj je bil prepričan, da sem iz »boljše« familje, jaz sem v zadregi pojasnjeval, da to pravzaprav ni naše.
Kako ni vaše? Torej ste podnajemniki?
Ja, ne, nismo podnajemniki!
Bili smo pošteni najemniki nacionaliziranega, torej družbenega stanovanja.
Te kategorije ni poznal. Ali si lastnik, ali si pa nula, torej revež v stanovanju, ki sploh ni tvoje.
Bil je iz ugledne družine, kjer so si doktorske nazive podajali že nekaj generacij; pa mislim, da niso bili Judje. Jaz sem bil iz delavske, pravzaprav obrtniške družine.
Ko je odšel, sem opazil, da na obešalniku v predsobi visi njegov dežni plašč. Lep skoraj bel plašč iz balonske svile, po moji oceni popolnoma nov. Fantje naših let nismo nosili takšnih plaščev; podoben plašč je nosil Alain Delon v filmu, kjer je bil že velik frajer pariškega podzemlja…
Naslednji dan sem ga opozoril na plašč, pa ni prišel ponj. Sam sem bil pa tudi prekomot in verjetno malo trmast, da bi mu ga prinesel.
Mama me je nekajkrat resno opozorila naj nekaj naredim s tem plaščem; ko sem mu prenesel materino zahtevo, mi je odvrnil naj ga vržem proč, zažgem, karkoli…
Nisva se več družila. Očitno sva oba dojela, da sva iz različnih družbenih slojev.
Takšnega odnosa do osebnih dobrin nisem poznal. Tisti plašč je bil verjetno vrednejši od moje celotedenske garderobe.
Kasneje, veliko let kasneje razmišljam: M. je dobil prepoved prinesti pozabljeni plašč domov. Če je svoje videnje naše revščine primerno predstavil doma, je verjetno prejel ukaz: pusti tisti plašč kjer je; še stenice nam boš prinesel! Dobil boš drugega.
Pa nismo imeli stenic.
Smo pa veliko let kasneje, ko so bili že moji otroci v vrtcu in v šoli, imeli bolhe, pa garje, tudi uši…