Hatidža Dynamite

Upam, da sem ime prav napisal, kajti nikoli mi ni naklonila svoje posetnice. Tudi jaz ji nisem dal svoje, saj je ne bi razumela…
V Novi Gorici je bil poleg novih in zloglasnih Argonavtov, še dobri stari Park hotel, ki pa je privlačil s svojo odmaknjenostjo, domačnostjo, pa še kakšno prednost bi mu lahko pripisali. Boril se je za obstoj, za ljubi kruhek in svoj delež italijanskih lir, ki so ob večerih pritekale v mesto iz one druge, Stare Gorice.
Hotel je imel v spodnjih prostorih majhen bar in ta je bil (ali pa morda šele takrat postal) srce in center celotnega hotela in bližnje okolice.
Očitno je hotel že takrat premogel moderatorja, organizatorja, menagerja, širšega pogleda, srca, morda jajc, ki si je drznil pripeljati v hišo programe, ki so jih drugje zavračali.
Tudi nastop Hatidže Dynamite je bil tak.
Uvod v striptease program je izvedla buckasta plesalka z množico tančic, ki je s svojim izvajanjem bolj spominjala na izganjalko hudiča, kot na barsko plesalko.
Pa smo jo preživeli in dočakali veliko Hatidžo. Že napovedali so jo kot vsaj Madonno.
Res je bila dinamit v petdesetkilskem kosu. Uvod je naredila z violino. Če punca igra violino, poleg tega je pa še lepa kot polboginja, in na koncu se bo še slekla…
Kasneje mi je samo še Vanessa-Mae vzbudila podobno dilemo: bi jo raje poslušal, ali bi jo raje nabrisal…?
Rad imam glasbo, zato tega vprašanja še do danes nisem razrešil.
Po uvodu z violino je Hatidža po svojem delu plesišča razporedila nekaj prižganih sveč, ustvarila prijetno vzdušje in pričela s svojim slači – plesom.
Bila je tako čedna, tako erotična, da mi je bilo žal za vsako cunjo posebej, ki jo je odvrgla; kot bi se bal, da bo čar izginil, ko bo povsem gola na tistem umazanem in verjetno hladnem podiju.
Takšno telo položiš na svilo, ali morda na krzno belega medveda…!
Hatidža pleše v ritmu orientalske glasbe, njeno telo je vedno bliže tlom, vedno bolj razgaljeno, erotika je v zraku, ki je zakajen od nervoznih in vznemirjenih kadilcev,
jaz čutim samo še feromone. Moške in verjetno tudi njene. Dekle se je očitno vznemirilo, vzburilo, kot da je sama v svoji sveži postelji, okrog nje pa samo mir in tišina.
Res je bila tišina. Nobenih pripomb, nobenih vzklikov. Napetost in disciplina kot pri maši.
Hatidža še stopnjuje to napetost, giblje se v tistem tujem vzhodnjaškem ritmu vedno niže…, pobere nekaj tistih prižganih sveč in si med vsem erotičnim nabojem, ki elektri ozračje, dve ali tri namesti prav tja, kjer bi si v tem trenutku želel biti vsakdo iz moške publike. Upam si trditi, da je celo nežni spol  med publiko nekoliko vznemirjen, morda samo šokiran.
Pleše dalje, tiste svečice s svojo toplo svetlobo samo še poudarjajo sveti kotiček in posvečeni kraj, ki ga nikoli ne bomo videli od blizu.
Sčasoma svečke ne zdržijo več nežnega, vzburjenega prijema in postopoma izpadejo.
Kolega strokovno oceni: res je bila zrajcana.
In v trenutku podre ves čar in mit in erotiko.

Nekaj dni kasneje sedi Hatidža z dvema »kolegicama« v hotelski restavraciji. Pristopim, se predstavim in brez povabila sedem k njihovi mizi. Mislim, da me takrat ni toliko zanimal tisti posvečeni kotiček, kot morda njena virtuoznost na violini. Vedel sem, da nekatera dekleta po rednem programu rada delajo še malo »na črno«; morda se pa dogovoriva za individualni koncert; solo za violino in flašo šampanjca…
Sedaj bomo večerjale, protestirajo.
Prav, tudi jaz nameravam večerjati. Ne bom motil.
Pa so punce odločne, da je več kot očitno, da sem nezaželjen. Vztrajati, bi bilo nevljudno.
In se poberem. Verjetno sem še navrgel, da sem večerjal tudi že z večjimi zvezdami, kot je ena Hatidža Dynamite, pa me niso več poslušale.

Tudi ta barski program ni vzdržal cenzure enoumnega sistema in takratne puritanske zaplankanosti:
prišli so občinski veljaki, si dvakrat ali trikrat zapored ogledali program, potem je bil prepovedan, ukinjen, umaknjen…
Dekleta so se selila v sodobnejšo, odprtejšo, bolj razumevajočo družbo…