Južna zvezda

Tako je Jules Verne poimenoval enega najlepših surovih diamantov tistega časa v svojem romanu.
Asociacija je na mestu: prvinsko, neizoblikovano; vrednost je v pričakovanju in v obdelavi…

Slučajno grem mimo, da bi na železniški postaji naredil kakšno fotko prihajajočega vlaka. Stavbo s tega kota komaj prepoznam. Nekaj let sem bil tam zaposlen, pa je s te strani še nisem videl. Očitno propada, morda jo celo rušijo. Po občutku prepoznavam nekatera okna: proizvodni del, zgoraj okna posameznih pisarn, direktorjeve, moje…
Morda je v tem tudi nekaj nostalgije; v tej tovarni sem doživel vzpon in umeščanje tja, kamor spadaš.
Nostalgija prikliče v spomin še druge dogodke:
Železniški delavci so opravljali vzdrževalna dela na progi; vsaj deset njih, saj se je vse izvajalo ročno. Kramp, lopata, morda veliki ključ za privijanje tračnic na švelerje…
Pri nas je tekla popoldanska izmena; okna so bila osvetljena, čeprav, praviloma precej zaprašena zaradi narave proizvodnje.
Težko je povedati, kdo je koga prej opazil. Fantje na progi naša dekleta, ali naša dekleta, fante ob progi. Izzivanje je bilo spontano in sočasno. Malo so si mahali, sem in tja je bila nakazana tudi kakšna drznejša gesta. Ko jih opazuješ, pomisliš, da nihče nima več kot osem let…!
Med zaposlenimi v proizvodnji je bilo dekle, ki je sklenilo, da bo dalo izzivanju piko na i.
Steče v garderobo in se tam sleče do golega (za nogavičke nisem več prepričan), nazaj si nadene modro delovno haljo in stopi na eno od oken, ki gledajo na progo. S telesom se nasloni kar se da blizu šipe in razgrne haljo. Šok je bil na obeh straneh; na naši strani morda nekaj manjši, ker smo jo gledali v hrbet, ogrnjen z modro haljo.
Fantje na progi so se krčevito oklepali svojega orodja, kakšen je še zmogel pridušen krik občudovanja,  bolečine in domotožja…
Še dobro, da nikogar ni povozil vlak.
IMG_2943