Letalska nesreča

Vojaške zgodbe vedno prikazujemo kot čas herojev, neustrašnih junakov…
Umetnost je v pripovedi. Če znaš dogodek primerno zdramatizirati, ti bodo prisluhnili.

Eskadrilja je bila skromna, zastarela in verjetno tudi nepomembna; čeprav tega takrat ne bi priznal nobeden od pilotov. Ne bi priznal niti sam.
Premogli smo nekaj Lockheedovih RT-33A in nekaj T-33 Shooting Star v trenažni verziji, torej izdelanih kot dvosedi lovec. Imenovali smo se izvidniška eskadrilja in temu so bila namenjena tudi letala. Namesto orožja so nosila kamere.
Kot mehanik sem delal v mobilni delavnici za vzdrževanje in preglede letal nekje med petdesetimi in stotimi urami letenja. Kar je bilo več, so prevzele takratne tovarne podobne opreme.
Ko so letalo s traktorjem privlekli na tak pregled, smo ga najprej prepolovili. Zanimivo, da ga skupaj držijo samo tri spone.
Zadnja polovica je v glavnem prazna in smo jo na stojalu s kolesi odvlekli vstran. Motor in ostali pomembni deli so v prednji polovici. Ta odslej stoji na posebnih nosilcih, da lahko operiramo tudi s kolesi.
Letalo je bilo že razstavljeno in bil sem odgovoren za komande. Komande niso nič drugega kot sveženj pletenic, razvejanih na prava mesta in nekaj malega hidravlike. Ko to spoznaš, je enostavno.

Običajno začnem zgodbo takole:
Sem že povedal kako sem se zaletel v letalo…? ali pa morda
Sem povedal o svoji avionski nesreči…?
Kot rečeno: vse je v dramatiki!

Nesem zabojček z orodjem proti temu delu aviona. Dan je skoraj poleten, sonce je visoko v zenitu in ko pogledam predse ne vidim ničesar; niti lastne sence. Letalo se blešči, bleščijo se betonska tla, tu in tam pomazana od kerozina in hidravličnega olja.
Zabojček je težak in dvignem ga visoko na prsi, da me ne krivi v hrbtu.
Nenadoma BUM! TRESK! Ne vem ali sem ga prej zagledal, ali sem ga prej začutil.
Rob krila!
Nima niti tri milimetre debeline. Ima pa zato pet metrov širine. Težko ga zgrešiš.
Ležim na hrbtu, zabojček še vedno stiskam k prsim, kot bi se bal zanj, ali pa morda zato, ker je to edina stvar, ki se je ta trenutek še lahko oklepam.
V trenutku me obstopijo kolegi, sovojaki, modrujejo:
Krvavi!
Je nezavesten?!
Jebemumater, dej to gajbo dol z mene!
Šele po tem dojamejo, da nisem nezavesten.

Rana je bila minimalna. Nekaj centimetrov presekane kože na čelu. Kasneje sem videl zakaj je bila scena videti tako kritična.
Žena mi je rada povedala, da imam čelo kot kitajski shar pei; bil sem primerno prepoten in tisto nekaj krvi se je zlivalo po brazdah na čelu, da je bilo videti, kot da krvavim na vse špranje.

T33

Slika: Wikipedija