Neža

Telefon! Na vodi čutim, da je sredi noči. Najprej seveda čisto nagonsko vprašanje:
Kje sem? Kdo sem?
Sledi bolj racionalno:
Se je kaj zgodilo?
Z enim očesom škilim na uro, z drugim se trudim razbrati številko na telefonu. Ni še štiri.
Kateri hudič me kliče ob tej uri?! Približno ob takem času so me poklicali, ko je umrla mati. Misel se počasi bistri, pogled na telefon tudi. Preberem zadnje tri številke. Inštitut, prijateljeva direktna.
Torej, nekaj se je zgodilo. Vprašanje je samo še kolikšna je škoda.
Vem, da že nekaj časa fura nekakšno raziskovalno nalogo in vem, da včasih ostane tudi čez noč kar tam, pri Neži. Pravi, da si tako vsi trije malo odpočijejo. S tistim tretjim misli svojo ženo.
Uspelo mi je! zakliče razburjeno namesto pozdrava; tudi predstavi se ne. Seveda, logično, kdo bi drugi lahko poklical ob tej uri.
Ne boš verjel, uspelo mi je, še enkrat ponovi.
Vesel sem, če nekomu nekaj uspe. Četudi mu uspe sredi noči.
Mona, ti sploh veš koliko je ura?
V nejevolji se sploh ne morem razveseliti njegovega uspeha. Raje bi videl, da me rabi za prevoz domov, ker ne dobi taxija, ali kaj podobnega. Ne, on me kliče sredi noči, “ker mu je uspelo.
Ja, saj vem, oprosti…, se v zadregi opravičuje. Nisem mogel čakati do osmih, devetih. Z Nežo sva uspela. To moraš videti. Ne bom po telefonu. To moraš videti!
Čeprav me že po malem daje radovednost, popustim. Naj mu bo. Včeraj je bil petek, torej je danes verjetno sobota.
Ja, okej, pridem.
Večkrat sem ga že obiskal na Inštitutu. Verjetno bolj zaradi Neže, midva bi se lahko dobila tudi popoldan. Tudi Neža me je vesela, ko pridem.
V eni uri sem že pri njem v tretjem nadstropju. Neža ima tam svojo sobico.
Spomnim se, da mi je pripovedoval kako šimpanzi v določeni starosti ne zaostajajo za svojimi človeškimi vrstniki. Seveda ob pravilni negi in vzgoji. Vem, da strogo zavrača vsakršno učenje s pogojnim refleksom, nagrajevanjem, ali bognedaj s kaznijo.
Neža sedi na tleh sredi sobe in se igra z Lego kockami. Hitro opaziš, da so ji rdeče in rumene posebno pri srcu. Je tudi ona morala tako zgodaj vstati v imenu znanosti? Ali morda zaradi mene!?
Sedaj se s prijateljem celo pozdraviva. Še vedno je rahlo vznemirjen in vidim, da komaj čaka, da mi pokaže svoje odkritje. Da mu skrajšam muke, kar direktno vprašam:
Kaj si pogruntal?
Poglej tole. Neža, prinesi punčko iz predala!
Neža se dvigne in odkoraca do majhnega predalnika v kotu. Odpre predal, vzame ven majhno punčko iz cunj in predal zapre nazaj.
Si videl?! me vpraša prijatelj z neprikritim ponosom in navdušenjem.
Ne vidim nič nenavadnega in ga verjetno samo butasto gledam, čakajoč pojasnila.
Čakaj. Neža, sedaj mi pa prinesi natikanko. Na-ti-kan-ko.
Neža spet odkoraca do predalnika. Tokrat odpre drug predal, vzame iz njega leseno didaktično natikanko z raznobarvnimi obročki, zapre predal in jo prinese do naju.
Si videl?! se prijatelju svetijo oči od zadovoljstva.
Jaz sem pa še vedno povsem ravnodušen in ga vse bolj vprašujoče gledam.
To, kako Neža prinese igračo, sem videl že večkrat. Nikoli se ne zmoti v predalu, tudi vse igrače pozna po imenu ali nazivu.
Sedaj prijatelja mineva potrpljenje. Nežo pošlje še po dve, tri igrače. Tudi ona se je nekam razživela. Reva si verjetno predstavlja, da se bo sedaj ves dan igral z njo. Tudi mene sem in tja ošine s pričakujočim pogledom.
Prijatelj je verjetno dojel, da jaz ne bom še zlepa dojel in še vedno s ponosom, vendar že malo utrujeno, pove:
Predale zapira. Vzame ven in predal lepo in pravilno zapre nazaj.
Spomni se, vedno je pustila odprtega, ali pa ga zaprla le do polovice, bolj slučajno…
Vse je obvladala, tega nikakor. Kot, da ji nekako ni smiselno.
Ampak otroke moraš ob igri privaditi tudi na red, je kar naenkrat postal starševski.
Pa res, tokrat je predale vedno zaprla nazaj lepo do konca. Pa se spomnim, da je že enkrat pred časom pojamral, da ni posebno bistra.
Znanstveniki! Celo od uboge male čimpe zahtevajo skoraj nemogoče.
Otrok nima. Ta bo ubogo Nežo še v osnovno šolo vpisal…!
Jebali ga predali! Zato sem jaz vstal ob štirih zjutraj?
Še vedno ne morem z njim deliti navdušenja. Nekako mi je logično: odpreš, zapreš. Četudi je samo čimpa pri štirih letih.
Naj mu povem za vrane na mojem vrtu? Dvignejo plastično ponjavo na kompostniku, ko raziščejo kaj bi bilo spodaj užitnega, jo zagrnejo nazaj.
Ali morda za Edijevega Machota? Oranžni maček ni bil posebno lep, bil je pa zelo dojemljiv za red in disciplino. Svoje mačje stranišče je imel na balkonu. V ta namen so bila balkonska vrata vedno samo priprta (takrat še nismo poznali kalorimetrov in položnic po porabi)!
Ko se je maček vračal s stranišča v stanovanje, je vedno na široko odprl velika steklena vrata.
Boš kaj zaprl za sabo? je običajno očetovsko vprašal Edi. In maček se je vrnil k vratom, se vzpel nanje po vsej svoji iztegnjeni višini in jih počasi zaprl.
Naj mu povem vse to? Mislim, da bi se mu podrl svet.
Pa me prešine povsem druga misel:
Pravzaprav si bil resnično zelo uspešen, prijatelj dragi. V slabem letu si “ne posebno bistro” čimpo naučil tistega, česar jaz v dolgih letih nisem uspel naučiti odraslih človeških osebkov. Genialnost je relativna.
Pa mu ne povem. Ne bi me razumel. Celo za znanstvenika je prezapleteno.

simpanz

Foto: google.com