Rafael

Bil je prijatelj od otroštva, do polnoletnosti. Niti nisem vedel, da mu je tako ime. Klicali smo ga Rafko.  Tudi to, da je le leto starejši od mene, sem izvedel mnogo kasneje. Vedno sem mislil, da je razlika večja. Bil je precej večji od mene in seveda tudi precej močnejši, kot se za takega kmečkega fanta spodobi. Meni se je pa dobro zdelo, da imam prijatelja, ki me obvaruje pred zmerjanjem z “ljubljansko srajco”, njegovih vrstnikov in sovaščanov.
Se je pa tudi zgodilo, da sem tekel pred njim. Nekoč sva nekaj hlevarila okrog živine in v kratkem postanku si je Rafko oddahnil tako, da je lopato prislonil kar sebi na trebuh. Verjetno sem se dolgočasil med to pavzo in zazdelo se mi je, da bo zabavno, če skočim na to lopato. Pa ni bilo.
Rafko je zatulil od bolečine, potem je zatulil še enkrat od jeze. V trenutku mi je bilo jasno, da je najbolje, če jo potegnem čimdlje stran. Tekla sva nekaj krogov okrog gospodarskega poslopja. Ujel me je, ni me pa premikastil. Verjetno ga je bila med tekom popustila bolečina in tudi jeza.
Doma je bil iz velike družine, ki je bila tako velika, da nismo več vedeli kdo je komu kaj. Bili so bratje in sestre, bili so polbratje in polsestre in bili so verjetno tudi taki, ki si sploh niso bili v sorodu; razen po uradnih vezeh staršev iz večih zakonov.
Mislim, da je bil na tej veliki kmetiji bolj za hlapca, kot pa zakoniti naslednik in dedič. Tega verjetno niti sam ni vedel.
Gospodar, jeklen mož, visoke in suhe postave, je tudi gospodarstvo vodil s tako roko, kakršen je bil sam, delaven in discipliniran; za moje pojme močan za tri. Kot Peter Klepec. Prevrnjen voz je prijel za oje in ga na ho-ruk spravil nazaj na kolesa.
Če mi danes nekdo reče: tipičen Gorenjc, vidim v mislih njegov obraz, prežgan od sonca, mraza in vojn…
Vendar vedno dobrovoljen in nasmejan.
Živo se spominjam dogodka:
Bila je lepa bela zima in naša mati ga je nagovorila, da nas popelje s sanmi do Kranjske Gore. Takrat ceste niso bile plužene do suhega, ne posute in ne soljene. Res je vpregel vranje črno Muro v sani; pa to ne take za vsak dan, sani, ki bi jim lahko rekli “zapravljivček”, kot tistemu, lepo lakiranemu in okrašenemu vozu za potep na sejem ali v nedeljo k maši. Muri je nadel komat, ki je bil sicer bolj za okras v shrambi ob hlevu, tudi zaradi vgrajenih kraguljčkov se je temu komatu izogibal. Znal je z živalmi.
Odkopitljali smo tja in nazaj. Mura je lahkotno vlekla sani po zasneženi cesti. Zdelo se je, da drsijo kar same in, da Mura bolj beži pred njimi. K našemu domu je vodila pot, ki je z glavne ceste ostro zavila v levo. Verjetno je bil pozabil na ta OSTRO, kajiti sredi zavoja so se sani prevrnile na levi bok v globok sneg. Sedel sem na samem robu, tako, da sem bil ob tem prvi in najgloblje v snegu. Vreščal sem kot bi šlo za življenje – vsaj meni se je zdelo, da je situacija resna. Ampak najprej je na vrsti kobila. Smrkavec bo že počakal. Dokler se dere, je z njim vse v redu. Kobila se ne dere. Uboga Mura je, še vedno vpeta v oje, nemočno cepetala in rezgetala, da so se delali oblaki pare iz njenih nozdrvi.
Ko je bila žival odpeta in varno na nogah, sem prišel jaz na vrsto. Kmet je zagrabil sani in jih v enem sunku postavil nazal na pot.
Mislim, da sem od začudenja in občudovanja nehal vreščati. Itak, razen strahu, nisem utrpel nobene poškodbe.
Danes bi ocenil, da je bil Kmet takrat veleposestnik, ali kot so sodobneje rekli: dobro stoječ kmet.
Rafko ga je klical  za botra.
Nekoč je Rafko pritekel do naše hiše.
–             Botrč je djau če kaú pasodte!
Razumeli smo, da si želi botrč kekaj sposoditi. Vendar kaj? Rafko je imel močan gornjesavski dialekt na račun katerega smo se še večkrat nasmejali Tudi njega je veselilo, da nas zna, brez posebnega truda, tako zabavati.
Ponovil je botrovo željo in, ker je uvidel, da tako ne bo šlo, je pojasnil
–             tistga na dva pedava!
Potem smo doumeli, da si želi boter sposoditi kolo, saj si nismo predstavljali, da bi bilo pri hiši, ki služi za vikend nekaj, kar rabiš na veliki kmetiji.
Ko danes sestavljam kronologijo dogodkov, lahko precej natančno določim, da je bilo najino prijateljsvo grajeno vzporedno z vikendico. Jaz sem jih imel pet, Rafko šest.
Z odraščanjem so odraščale tudi neumnosti. Skupaj sva “kidala” živino, nosila krmo in steljo, kot se je reklo, skrbela za velike in male zverinice. V tem istem hlevu mi je pokazal tudi kakšno perverzijo…
Rafko je bil navdušen smučar in alpinist. Na njihovem podsteršju sem izbral svoje prve smuči. Dilce, s krivci, so včasih rekli. Pravilno pomerjene na iztegnjeno roko. Kasneje, ko sem že smučal, niti RC06 pri svojih 190-ih centimetrih ni bil tako dolg. Danes bi jih bili veseli v vsakem muzeju tovrstne opreme.
Rafko je priredil tisto primitivno okovje in jermenje na moje gojzarje, pa je šlo. Tudi palice sem dobil. Kot gorjača z velikimi okroglimi krpljami. Razen kovinske špice na koncu in usnjenega jermena, vse leseno. Verjetno leska.
Rafko je obvladal tudi razne smole in maže, da ne bi prijemalo. Včasih je pomagalo, včasih tudi ne. Les je les.
Včasih smo prišli v hišico ob zimskih počitnicah. Ko sem na domačiji povprašal po Rafku, so mi povedali, da je navsezgodaj izginil s smučmi. Vedel sem, kje naj ga iščem. V strmem bregu, na naši strani doline si je zgradil skakalnico. Sam.
Na pamet bi ji določil 10 do 15 metrov. Dovolj, da si zlomiš vrat.
In je skakal. Nekaj je bil popustil tisti Kandahar, ki ga je držal na dilah, vendar to niso bile skakalne smuči. Bil je pa vztrajen. Gor in dol, dokler se ni poškodoval. Ob padcu si je z robom smuči, zadnja kanta, smo rekli, na tilniku globoko presekal vrat. Debela domača volna puloverja in kape ga je rešila pred hujšim. Ko so ga zašili, zanj spet ni bilo ovir. Včasih sem imel občutek, da ga komaj še dohajam.
Kot rečeno: z odraščanjem so odraščale tudi neumnosti. Dobesedno. Na vrsto so prišli prvi špricerji ali morda kakšno pivo. Nismo popivali, vendar, za že tako razgrete glave, je tudi malinovec dovolj.
Hoja čez lok mostu v Gozdu Martuljku je bila že skoraj iniciacija. Pa rabutanje češenj prav tam, kjer smo vedeli, da jih varujejo malodane s šibrovkami. Pa vznemirjanje tabornikov sredi noči…
Padla je ideja ukrasti prapor. Nihče pa ni vedel, da ga zvečer pospravijo na varno. Cepci pač. Nikoli nismo bili skavti.
Ali pa se je nenadoma odločil
–             dej vozk!
Doma smo imeli majhen lesen voziček za manjše tovore od železniške postaje in podobno. Peljala sva ga do glavne ceste, največkrat je on peljal mene. Na glavni cesti sva ga usmerila proti Jesenicam in oba sedla vanj. Rafko si je krmilno palico nekako spretno namontiral med stegna, jaz sem sedel zadaj. Padec ceste je tolikšen, da tudi poriniti ni bilo treba. In sva divjala, dokler se ni ustavilo.
Bila so poletja, ko me je mama napotila, kar samega, na počitnice. Za hrano sem se vdinjal na tej veliki kmetiji, imel sem družbo in primeren nadzor, spal sem pa v domači hiški; še raje pa s prijatelji na seniku.
Pri tem so veljala stroga pravila: ko smo zvečer prikolovratili do senika na Rafkovi kmetiji, nas je gospodar že čakal na pragu. Mislil sem si, ali vrag sploh kdaj spi?
Na rob balkončka, kjer je bil tudi vhod v veliki senik, smo morali zložiti cigarete, vžigalice, vžigalnike…, potem nam je še zabičal, da ne bi komu prišlo na misel lulat v seno, in nam zaželel lahko noč.
Za Rafka, ki je moral poskrbeti za jutranji obrok vse tiste vesoljne živine, je bila noč vedno prekratka. Vedno smo mu pomagali, da smo hitreje opravili in, da je bil prej prost.
Večja zadrega je bila, če je on ostal pri meni v hišici. Na vikendu pač ne uporabljaš budilke. To bi bilo v neskladju s pojmom vikenda.
Zgodilo se je, da sva globoko prespala jutro. Verjetno je lačna živina že družno zbudila gospodarja, ta pa je prihrumel do naše hiše in naju s kamni, ali kepami – odvisno od sezone – vrgel iz toplega objema – postelj!
Pisalo se je še leto 196…, ko smo se namenili pričakati Novo leto v hišici še z nekaterimi člani familije. Pravzaprav so se “ta veliki” namenili pričakati Novo leto v gostilni ali v hotelu. Mularija bo pa doma čuvala ogenj. To sva bila seveda samo midva z Rafkom.
V evforiji in velikih pripravah na silvestrski bal, so  “ta veliki” povsem pozabili na naju in morala sva si sama poiskati zabave. Kaj je zanimiveje, kot opravljati dela in posle, ki so sicer rezervirani za odrasle, predvsem moške odrasle.
In kaj je bolj moškega opravila, od sekanja drv? Sekanje drv po moško: z eno roko!
In sva sekala. Vsak s svojo sekiro, svak na svojem tnalu, dovolj vsaksebi, da ne bo nezgode. Nismo imeli malo drv, vendar sva bila midva tako marljiva, zagnana, verjetno tudi tekmovalna, da je nerazcepljenih polen enostavno zmanjkalo.
Postavil sem poleno na svoje tnalo, zamahnil s sekiro, Rafko pa je v istem trenutku iztegnil roko, da mi ga izmakne…
Napaka!
Skupaj z razklanim polenom je padel tudi njegov kazalec.
Težko opišem koga je bolj bolelo. Mene je vsekakor.
Vem, da je namesto silvestrovanja bila na vrsti urgenca na Jesenicah. Rafka so zaradi zahtevnega posega pridržali kar tam, jaz pa sem večer in verjetno vso noč, prebedel v molitvi, da bi bilo s prijateljem vse v redu.
Pa so ga pokrpali. Mavec na njegovi levici je spominjal na račji ali gosji kljun in temu primerno ga je Rafko tudi slikovno opremil, takoj, ko si je malo opomogel. Nikoli ni bil zaradi dogodka jezen name, nikoli mi tega ni očital…
Leta kasneje si je celo obetal, da mu zaradi posledic poškodbe ne bo treba služiti vojske; prst namreč nikoli več ni bil tako gibljiv kot prej.
Odraščala sva naprej. Vsak v svojem okolju, vsak s svojimi ambicijami. Ne spominjam se, da bi on iz končane osemletke še kje nadaljeval šolanje. To mu je zadostovalo. Bolj kot njemu, verjetno Gospodarju, ki je potreboval ceneno delovno silo. Kolikor se spominjam nazaj, ni bilo veliko mehanizacije pri hiši. Verjetno se je bil Gospodar odločil, da je domačih rok vsaj dvakrat več kot ust…
Ob večjih posegih na kmetiji, košnjah, spravilih sena ali lesa je pa le najel dodatno delovno silo. Takrat (če sem sodeloval) smo jedli v veži, kot so imenovali ta osrednji del stavbe, med “hišo” in kuhinjo. Običajno so žrtvovali kakšno večjo živinče, osla, ali ovna, da je bilo mesa za ves teden. Mislim, da prav iz tistih časov ne jem ovčetine…
Včasih me je Rafko celo obiskal v Ljubljani. Njegova mati je delala na Železnici in pripadali so mu vsi privilegiji cenenih voženj po Jugoslaviji. Celo do Ljubljane.
Vedno sem se ga nekako sramoval. V Ljubljani je bila druga scena, kot v Gornjesavski dolini…
Vendar so ga prijatelji v Ljubljani, ki so z menoj tudi že bili prišli v našo hišo na Gorenjskem in ga spoznali v njegovem domačem okolju, sprejeli tudi tukaj, doma, v mestu.
S prijateljem Brankom sva prišla iz Ljubljane za nekaj dni “na vikend”. Poleg tega, da je bil uspešen športnik, je tudi precej dobro obladal kitaro. Bili so večeri, ko smo sedeli zunaj pod smrekami. Branko je brenkal na kitaro – zanimivo, da imajo fantje s kitaro tudi primeren vokal – dekleta pa so se zbirala, pomagala z mrmranjem besedil, ki jih niso poznala, in ga gledala “kot bogeca”. Verjetno sem mu včasih tudi malo zavidal.
Ob enem takšnih srečanj smo si fantje kuhali pozno večerjo, verjetno ukradeno kuro ali zajca; in Rafko se je z nožem na Brankovem vratu pošalil:
Boš koj mrtel! Ta “boš koj mrtel” nas je spremljal še vsa naslednja leta druženja in tudi po tem. Postal je sinonim. Ko je nekdo rekel boš koj mrtel, je bilo enako, kot, če bi rekel Rafko.
Spomladi, leta 1968 se je smrtno ponesrečil.
Konec marca je bila v Ljubljani že topla in sončna pomlad; in tudi tisto nedeljo 23. smo se fantje, kot običajno, zbirali ob Šuštarskem mostu, kjer je bilo nezapisano zbirališče.
Nekaj se nas je že zbralo. Spominjam se, da je Jože, ki je stanoval le nekaj hiš naprej od mene na Gallusovem nabrežju, tekel proti nam, preko mosta, z visoko dvignjeno roko, v kateri je držal mali trenzistorski sprejemnik. Povedal je za nesrečo pod Mojstrovko, v kateri naj bi bil udeležen tudi najin prijatelj.
Ves dopoldan smo poslušali ta mali tranzistor in spremljali poročanje s kraja nesreče.
Nekaj dni kasneje sva šla z mamo na pogreb.
Za akijem s krsto – tak je običaj v primeru smrti planinca – smo šli peš od njegove domače hiše v Gozd-Martuljku, do pokopališča v Kranjski Gori. Dobrih pet kilometrov. Ne gre za očitek. Ni mi bilo v breme, ni mi bilo odveč, želim poudariti nekaj drugega:
Rafko je bil tudi prostovoljni gasilec vseh teh enot mimo katerih je potekal sprevod; vse so se odzvale z  glasnim zavijanjem ročnih siren. Bilo je veličastno, hkrati pa žalostno in turobno. Ne znam opredeiti, me pa stisne v prsih vsakič, ko se spomnim…
Eh, Rafl, prijatelj dragi, živel si hitro in nevarno; žal prekratko.

V jubilejni knjižici Planinskega društva Gozd martuljk so za leto 1968 zapisali:
V nedeljo, 23.3.1968, je žalostna novica pretresla vaščane Martuljka in Srednjega Vrha. V plazu pod severno steno Velike Mojstrovke so ugasnila štiri življenja. Po vojni je bila to ena najhujših gorskih nesreč. V nesreči so umrli Rafko Zupan in Janez Robič, člana Planinskega društva Gozd Martuljk, ter Alojz Gjašek in Andrej Noč, člana Planinskega društva Javornik – Koroška Bela.
Titovo štafeto z Jalovca so nesli tudi naši planinci. Da bi poživili društveno dejavnost, so se odločili in pričeli z gradnjo bivaka Pod Špikom. Zabetonirani so bili temelji in plošča. Opravljenih je bilo šeststo štiriinpetdeset delovnih ur. Jeseni je bila odkrita spominska plošča ponesrečenim planincem na Slemenu pod Mojstrovko. Preko tristo članov obeh društev je počastilo njihov spomin.

Kasneje smo se včasih še videli z njegovimi prijatelji za šankom gostilne ali hotela. Vedno slučajno. Ob enem takšnih srečanj sem skoraj nehote bleknil
–             eden nam manjka, a ne?
Vsi so se molče strinjali in brez besed smo naprej srebali vsak svojo pijačo. Tistega večera nismo ostali dolgo…