Materina zgodba – LI

pet sva zjutraj priromala s kovčkom na kliniko za kirurgijo, kjer naju je predstojnik vljudno sprejel, kar je malo popravilo Milanovo slabo razpoloženje.
Tam je ležal štirinajst dni. Pregledovali so ga, slikali, se spet posvetovali med seboj… Profesor mi je obljubil, da bo za mojega moža storil vse, kar mu je mogoče; ko da ima lastno mater na operacijski mizi, mi je zagotovil.
Vsak dan sem ga obiskala in ga bodrila, spet je dobil nekaj zaupanja do zdravnikov in do zdravljenja.
Sedela sva na vrtu bolnice, poročala sem mu kako je doma, kaj delajo otroci, kako je v našem lokalu; dnevi so minevali brez vsakih sprememb.
Tudi tistega popoldneva sva tako sedela na vrtu, ko mi naenkrat reče naj grem domov, da se ne bi prehladil, sicer bodo še naprej zavlačevali z operacijo. Na moje vprašanje, če naj bi bil naslednji dan operiran je odločno rekel: Ne! Pojdi in pridi jutri ob istem času.
Naslednji dan ni bil dan obiskov, zato sem stala pred ograjo zunaj vrta in čakala, da se pojavi. Po debelih treh urah se še ni pojavil.
Zagledala sem njegovo sestro, kako v jutranji halji prihaja čez vrt. Slučajno je bila istočasno v bolnici, vendar zaradi sladkorne bolezni in na povsem drugem oddelku, česar do takrat nisem vedela.
Prosila sem jo, če pogleda kaj je z njim.
Čakala sem jo in mislila, da je sploh ne bo nazaj. Minute negotovosti so se vlekle v večnost.
S počasnimi koraki je vsa objokana prihajala proti meni. Povedala je, da Milan leži v šok sobi; operacija da je trajala polnih pet ur. Vedela sem, da mi je zamolčal termin operacije, kar mi je kasneje tudi priznal.
Odhitela sem domov in po telefonu poklicala profesorja, ki ga je operiral. Rekel mi je, da želi govoriti z menoj osebno in takoj sem zaslutila, da nekaj ni v redu.