Materina zgodba – XIV

e en praznik je bil zame zelo pomemben. Mamin rojstni dan. Vsako leto, 22. marca, sem kupila največjo in najlepšo pomarančo. Z zlatim trakom sem nanjo privezala šopek svežih vijolic. Zdeklamirala sem:
Majhna sem in srčece je majhno,
a velika je ljubezen, ki v njem zate gori.
Glej, za praznik vse podarim ti.
Vsa sem tvoja in vsa živim v tebi.
Tako nekako…
Ta dan je bil tudi prelomnica, ko sem smela obleči letno obleko, sandale in kratke nogavice. Praznik!
Mama je bila vesela, v očeh so se ji zalesketale zvezdice in običajno sva potem obe jokali.

Spominjam se, da je bila Grosa na svoj rojstni dan pri nama v Ljubljani. Mama je želela odigrati isti sceno s pomarančo. Morda bolj v svoj, kot v njen spomin. Kdo ve?!
Naredila sva tako: velika pomaranča, vijolice… Grosa se je spet zjokala.
Verjetno tudi midva…

Velikokrat sem se vpraševala, kako otrok čudno pojmuje svoja doživetja in okolico.
Leta so hitela mimo mene. Tudi prelepo otroštvo. S petim letom so me bili vpisali v prvi razred osnovne šole Mladika.