Grosa

enda to pride od Großmutter, ali po domače stara mama, babica…
Zame je bila stara mama. Babice in babike so se pojavile kasneje. Bile so bistveno mlajše od starih mam.
Pogovorno je bila pa vedno grosa. V njeni odsotnosti, seveda. Zame šele kasneje, ko sem si kot odrastel vnuk lahko dovolil tako imenovanje mamine mame.
Imela sva nek poseben odnos, z moje strani nekaj med strahospoštovanjem in odporom.
Strahospoštovanje je izviralo iz vcepljenega, že skoraj prirojenega spoštovanja do starejših, odpor se je gradil počasi, z odraščanjem, oblikovanjem svojega nazora in pogleda na svet…
Pa ji nisem s tem grenil življenja. Znal sem se prilagajati.  Morda tudi zato, ker je bila edini »stari starš« kar sem jih poznal.
Če danes pomislim: moji otroci so imeli po tri babice, vsaj toliko dedkov… Kakšna prednost in razkošje!
Grosa je bila zelo verna. Še danes poznam večino celjskih cerkva od zunaj in od znotraj.
Mati me je včasih spakirala in sledil je kak teden počitnic pri grosi v Celju. Vedno sem šel z veseljem, poln pričakovanj po novih dogodivščinah, vendar se je običajno končalo z razočaranjem, za moje pojme prevelikim obiskom cerkva in nezanimivih starih gospa.
Še najbolj sem bil zadovoljen, če sva sedla nekam ob Savinjo in mi je pripovedovala zgodbe njenega poplavljanja – vsakokrat mi je tudi na svoji hiši pokazala nivo vode tiste pomladi – ali pa pojasnjevala ptičje petje in jih deloma tudi oponašala.
Bila je pa ena velika prednost, da je v istem mestu živel tudi stric – materin brat s svojo družino. In, ko sem obiskal že vse celjske cerkve – včasih tudi po dvakrat na dan – sem jo pobrisal k stricu.
Nikoli ni bilo zamere. Morda si je tudi ona oddahnila, da ima končno spet stanovanje in posteljo samo zase.
Poskrbeli so, da je za mano prispela tudi tista mala boršica z obleko in perilom.
Bile so pa tudi povsem drugačne zgodbe. Nekatere resnične, iz njenega življenja, druge izmišljene, grozljive, pripovedovane iz bogve kakšnega nagiba. Spominjam se zgodbe o razklani otroški lobanji v katerega možgane so se domnevno naselile mravlje…
Pa spet zgodbe o vozniku avtobusa, ki je vozil menda zadnjega potnika, ki je v malem kovčku skrival človeško glavo…
Skratka, imela je čut za pripoved. Morda si je domišljala, da me bo po takšnih »pravljicah za lahko noč« naslednji dan lažje spravila spet v cerkev. Kdo ve.
Z mojim odraščanjem so se spremenile tudi pripovedi. Posebno rad sem poslušal zgodbo o klicanju duhov, kot so takrat rekli temu.
Če sem prav dojel, je bil spiritizem takrat v njihovih krogih kar redna igra ob koncu tedna.
Pripovedovala je, kako so klicali očetovega duha in kako se je le ta vračal ob dnevih, ko – razen nje – ni bilo nikogar doma…
Tudi mati je bila verjetno deležna te “vzgoje”. Spomnim se, da je po očetovi smrti večkrat poudarila: ni se ti treba bati mrtvih, boj se hudobnega človeka…!
Ja, nenavadne zgodbe za tako pobožno žensko. Ali pa je pobožna postala šele kasneje?
Kdo bi vedel.
Danes, ko sem star približno toliko, kot je bila takrat ona, razmišljam drugače.
Mati je pripovedovala, da sta starša večino premoženja in veliko meščansko hišo na Ptuju zapravila v ločitvenem postopku. Tako se je, nekoč zelo premožna in ugledna gospa, na stara leta s težavo prebijala s skromno starostno penzijo, ki ji jo je »zrihtal« moj oče.
Mamin predlog, da bi preživela pri vsakem svojih otrok (bili so trije) po nekaj mesecev, se ni obnesel.
Še najdlje je zdržala pri nama z mamo v Ljubljani. Včasih celo po nekaj tednov. Spomnim se, da smo jo vedno z vsemi častmi pričakali na železniški postaji – avtobusa ni marala – ne spomnim pa se, da bi jo kdaj na vlak tudi pospremili. Vedno je sredi dopoldneva izginila brez sledu (in brez pozdrava).
Ko sva z mamo prišla domov, jaz iz šole, ona iz službe, sva se spraševala kje je grosa. Pogled v njeno izpraznjeno in pospravljeno sobo je vse pojasnil.
Čez kakšen teden sva dobila dopisnico s pozdravom.
Z leti se je zmanjšala tudi sposobnost samostojnega življenja in ni nasprotovala, ko smo ji organizirali bivanje v domu.
Polzela se je zdela njej še vedno dovolj na štajerskem koncu, za nas pa za obisk iz Ljubljane tudi ni bilo predaleč.
Bila je še precej vitalna za svojih dobrih osemdeset in ob palici je bila vedno pripravljena na daljši sprehod po okolici.
Doma ni bilo avtomobila. Vedno pa je bil kdo pripravljen, da opravi ta nedeljski izlet; mama je pa častila kosilo v kakšni dobri kmečki štariji. Včasih je bil to mož katere od maminih sodelavk, včasih eden od svakov, včasih celo kar oba. Vsak s svojim nobel vozilom, seveda. To je bil obisk na katerega je bila grosa še dolgo ponosna. Ob enem takšnih obiskov smo se ravno približevali stavbi doma, ko nam je po dovozu prihajala nasproti. Avta ni poznala, ni pa niti kazala namena umakniti se s poti. Svak je namerno, na videz nesramno, peljal dalje, ko grosa zavihti svojo palico in nevarno zažuga z njo proti avtomobilu: prekleti črepak!
Ta je bila zelo njena. Svak se je verjetno bolj ustrašil za avto, kot za groso in je hitro ustavil in  skočil iz avta. Potem je bilo pa smeha in debate…
In ob enem takšnih obiskov izvemo, da je grosa odšla. Kako odšla, kam? Običajno odidejo od tukaj samo še na znano, zadnjo pot. Ona ni odšla po tej poti, ampak po neki drugi.
Bolj, ko smo spraševali, bolj so bili v zadregi, kako pojasniti pobeg – sedaj smo že vedeli – kar dveh varovancev.
Grosa je bila spoznala v domu prijatelja, celo ljubimca, s katerim se je odločila preživeti preostanek svojega življenja. Domnevno ni bilo možnosti, ali pač razumevanja, da bi ljubimca v domu bivala skupaj, pa sta odšla.
Mož je bil pred odhodom v dom, kmetijo in premoženje, prepustil sinu, v priužitek pa si je zagotovil majhno hišico na robu posesti. Rekel bi, da je bila v njej morda nekoč kuhinja za pujse, ali kaj podobnega.
V tej hišici smo nekaj ur kasneje, po iskanju in poizvedovanju, našli našo groso, zadovoljno v objemu svojega ljubimca.
Takrat sem prvič doumel vsebino ljudskega reka: »ko se stare kosti vnamejo…«
Njune so se.
Po njegovi smrti se je vrnila v dom in mirneje počakala, da se mu pridruži.
Bila je rojena dve leti pred našim maršalom, umrla je v istem mesecu kot on, samo nekaj let kasneje.