Materina zgodba – LXVI

oiskala sem si službo. Po dveletnem poskusu s samostojno obrtjo, sem jo morala opustiti. Delala sem samo še za davek in ostale dajatve.
Sprejela sem delo prodajalke v galanteriji. Delovni čas je bil deljen, z dveurnim opoldanskim odmorom. Ostalo mi je le malo časa za otroke. Hvala Bogu, bili so pridni in samostojni.
Dodelili so mi varuha za otroke. Povedala sem jim če mi ne date nobene podpore, tudi varuha ne potrebujemo. Sama bom vzgojila svoje otroke v ljubezni in spoštovanju, drugega jim ne morem dati.
Seveda ni šlo vse gladko. Tudi z otroki so bile skrbi.
Morda sem jim tudi sama popuščala, ker ni bilo očeta in ker so bili vsi trije prikrajšani za štiri leta otroštva.
Mučila sem se iz dneva v dan. Podnevi v službi, ponoči doma za šivalnim strojem. Plača nikakor ni zadostovala za preživljanje štiričlanske družine. Otroke sem vzgajala z vso ljubeznijo. Bila sem srečna, da so mi ljubezen vračali in s pridnostjo poplačali ves moj trud.
Vsi trije so prišli do svojega poklica in bili pripravljeni za samostojno življenje. Dekleti sta odšli s trebuhom za kruhom v tujino, saj je bilo življenje tukaj nemogoče. Sin je odslužil vojaški rok, vendar se jima ni pridružil. Ostal je doma.
Januarja je minilo dvaintrideset let kar je Milan umrl. Postavila sem mu bila spomenik z njegivim likom iz brona.
Nikoli ne bi pomislila, da bom morala pokopati še svojega otroka.