Materina zgodba – XXVII

ekega dne me je iz Zagreba prišla obiskat mama. Prestrašila se je, ko me je videla; mislila je, da z Milanom ponočujeva, saj ni vedela v kakšnem peklu živim Bala sem se ji povedati, da me ne bi odpeljala iz Ljubljane.
Povsem slučajno pa je le prišla resnica na dan. Mama je ostala nekaj dni v Ljubljani, in je želela, da sem v nedeljo z njo. Mojstrci pa to ni odgovarjalo; bala se je, da jo bom zatožila, če bom predolgo z materjo. Zahtevala je, da moram to nedeljo ravno jaz s tistimi okrušenimi menažkami po kosilo v Delavski dom.
Mama je bila seveda užaljena, ker nisem dobila prostega dneva; potem pa sem ji še vse zaupala, kako ravna z nami in kako nas izkorišča.
Mamina mera je bila hitro polna. Takoj me je odpeljala s seboj v Zagreb.
Milan je šel čez sezono delat v Dobrno. Tam se je bolje zaslužilo, saj so se stalne službe le stežka dobile.
Spet sem iskala učno mesto za preostalih nekaj mesecev. Kmalu mi je uspelo, pa še plačevati ni bilo treba. Teže je bilo s šolanjem; morala bi dokončati še tri razrede trgovske šole. In sem jih, s prav dobrim uspehom.
Z mamo in sestro smo stanovale na Medveščaku v neki skromni sobici. Revščina se je nadaljevala; bili smo tako ubogi, da si včasih tudi vžigalic nismo mogli privoščiti. Mama me je pošiljala čez dvorišče v neko mizarsko delavnico, kjer mi je kdo od pomočnikov prižgal svečo, ki sem jo bila prinesla s seboj. Večkrat sem se morala vračati, ker je sveča med potjo ugasnila. Spet so mi jo prižgali. Fantje so se zabavali, mene je bilo pa neskončno sram. Verjetno si niso niti predstavljali, kakšna revščina je pri nas doma, saj sta mama in sestra hodili okrog še vedno ponosno, kot pavi. Od njiju še nobena ni bila prosila za ogenj…!
Težka je bila moja mladost in redko je vanjo posijal žarek sreče. Nisem pa klonila, če je bilo še tako hudo. Tolažila me je misel, da vse enkrat mine.
Moja učna doba je bila končana; z veliko truda, solz in trpljenja.
Sestra se je bila odselila, našla si je svoje stanovanje in udobje.
Sezona je bila pri kraju, Milan je prišel iz Dobrne; vedno je bil pripravljen pomagati. Dokler je dajal, je bil dobrodošel, ko pa je tudi njemu začelo primanjkovati je nastalo gorje.
Mama je prejela še zadnjih 20.000 dinarjev izplačila od našega bivšega doma; spet se ji je dvignil nos in z Maro sta odjadrali v neznano.
Nasedla je bila brezvestnemu pustolovcu, ki je porabil njen zadnji denar za dviganje potopljene jadrnice, polne zlata. Tudi mama je še verjela v pravljice… in ostala na cedilu.
Vsega ne bi bili niti izvedeli, če ne bi mame nagovarjali, da imajo tudi zame nekega mornarskega kapitana… Gusarji!
Seveda sem vse povedala Milanu. Menda sva se prvič in dodobra sprla.