Materina zgodba – XXXII

upila sem si šivalni stroj; na kredit, seveda. Tako sem doma zaslužila še več, kot dvakratno plačo pri krojaču.
Z Milanom sva opoldan hodila na kosilo v Železničarsko menzo; ni bilo, kot Delavski dom. Zajtrk in večerjo sva si pripravila pa doma. Bilo je prelepo, da bi dolgo trajalo…
Šla sem na pregled k zdravniku, ki je potrdil nosečnost. Kot podnajemnica si tega nisem smela dovoliti. V bližini je bila babica, ki je znala pomagati.
Bila je vojna in policijska ura od večera do jutra. Ponoči sem dobila visoko vročino, boleče krče, noge so mi trzale od bolečin in mislila sem, da ne bom dočakala jutra. Po vseh štirih sem se splazila do okna na ulico in prosila redke mimoidoče za pomoč: naj nekdo pokliče zdravnika iz bližnje telefonske govorilnice. Prvi se je vrnil in povedal, da so listi iztrgani iz imenika in mi ne more pomagati. Drugi se na mojo prošnjo, verjetno sploh ni odzval. Na pol mrtva sem dočakala jutra. Milan je k sreči prišel prej, kot običajno. Kako se je prestrašil, ko me je zagledal. Ustnice in nohte sem imela že povsem pomodrele.
Tekel je po rešilni avto in komaj so me še uspeli rešiti.
Zdravnik me je na vse načine prepričeval, naj povem kdo me je tako razmrcvaril; jaz da bom itak umrla, naj bo kaznovana vsaj oseba, ki je to zakrivila.
Nisem mu povedala.  Rekla sem mu, da sem med ribanjem začela nenadoma krvaveti. Seveda mi ni verjel. Hotela mi je pomagati, ne pa me umoriti. Če bi umrla, bi bila za vedno rešena vsega zlega…
Usojeno mi je bilo izpiti svoj kelih grenkobe do dna. Rešili so me, nisem jim pa bila hvaležna za to. Nune so letale okrog mene: kaj poreče Bog na ta greh!…in podobno. Nihče pa me ni vprašal zakaj sem bila primorana to storiti.
V dobrem in v slabem so minevala leta in dolgo je trajalo, da se je moje življenje spet normaliziralo.

Pa se spomnim kako greva z mamo iz Stare Ljubljane proti mestu in na ulici pozdraviva starejšo žensko. Po videzu sem vedel, da stanuje nekje v bližini.
Ko greva že naprej, pravi mama: to je babica, ki te je spravila na svet.
Verjetno nisem kazal posebnega navdušenja nad tem novim poznanstvom in sem bil kar tiho. Veliko jih je spravila na svet…, mama podkrepi svojo prejšnjo misel.
Čez čas še, nekam odsotno, skoraj žalostno, doda: pa na onega tudi…!