Materina zgodba – XXXIII

Ameriki je umrl Milanov oče. Nekega dne je prispelo pismo, da so po očetu nekaj dedovali. Tam so živeli kar trije bratje: Johan, Matija in Oroslav, Milanov oče; Oroslav in Matija sta bila dvojčka. Matija je bil poskrbel, da so žena in otroci prejeli celotno zapuščino v sorazmernih deležih, medtem, ko si je tretji brat Johan na vse kriplje prizadeval ovreči oporoko in nekaj pokasirati zase.
Mati, sestra in brat so denar vložili v gradnjo dvo-stanovanjske hiše v Šentvidu. Vsak si je seveda izpolnil še kakšno zaostalo željo, ki si je doslej ni mogel: oblekli so se, obuli, kupili kolesa…
Milan je ves svoj delež vložil v brivsko-frizerski salon poleg vojaške bolnice. Bil je opremljen lično in z veliko okusa, z damskim in moškim oddelkom. Od zaves, blazinic, do tapeciranih stolov, sem vse sama uredila; z veseljem in z ljubeznijo. Vložila sem vse znanje in veliko truda; takrat sem vedela, da ni bilo zaman vedno spremljati očeta pri delu.
Zaposlil je pomočnika, pomočnico, vzel v uk vajenko in vajenca. Dela je bilo dovolj; stranke so bile dobro postrežene in so se v lokalu dobro počutile.
Še vedno sem delala pri istem krojaškem mojstru. Imel je navado v gostilni Kajfež igrati na avtomate; večkrat je tudi kaj prislužil. Verjetno ga je tudi tokrat potegnilo in še popoldne ga ni bilo v delavnico. Ostali smo brez pripravljenega dela in po večurnem čakanju sem rekla kolegom, da grem raje domov šivat svoj plašč, ker tega čakanja nam ne bo nihče plačal.
Sodelavec, ki je imel isto pot, se mi je pridružil in mahnila sva jo po bližnjici skozi Tivoli. Tam naju je srečal Milanov nekdanji sošolec – kronična baraba. Ko se je s kolesom peljal mimo naju, je verjetno zavil naravnost v Milanov lokal. Morda se je bil nadejal bogate nagrade za vročo informacijo.
Sedela sem doma za strojem in šivala svoj plašč, ko zaslišim spodaj Milanov žvižg. Bila sem vesela, da je tako zgodaj prišel in sem mu stekla v objem.
Kričal je name, kako si dovolim, da me kolega spremlja in podobno. Mojih ugovorov sploh ni poslušal. Začel me je neusmiljeno pretepati in brcati, da so me mimoidoči vso krvavo pobrali s tal in mi pomagali, da sem zbežala v stanovanje.
Tako surovega in podivjanega ga še nisem doživela. Hodil je okrog hiše, žvižgal in me klical, vendar se mu nisem oglasila. Zaradi njegove bolestne ljubosumnosti sem še veliko pretrpela.