Materina zgodba – LIX

ajda se je še učila frizerske stroke v očetovem salonu, Breda je hodila v gimnazijo, mali se je vse dneve igral z raznim električnim neuporabnim materialom; šraufal je pokvarjena stikala in podobno. Bil je zelo priden in miren fantek.
Sedela sem dan in noč ob Milanovi postelji, ga držala za roko in se pogovarjala z njim. Umiril se je in se predal usodi.
Včasih me je kleče rotil zakaj ga pustim tako trpeti, če ga imam res rada. Naj mu napolnim brizgalko z morfijem, da bo sam končal to trpljenje. Jokala in prosila sem ga naj ne zahteva kaj takega od mene, pa če bi moral še deset let tako trpeti.
Kolikokrat sem v kuhinji klečala pred križem na steni in molila. Prosila sem naj mi ljubi Bog da moči, da do konca prenesem gorje, ki mi ga je bil naložil.
Na Milanov rojstni dan v oktobru je prišel pevski zbor njegovih kolegov ter mu zapel nekaj pesmi. Pomagala sem mu iz postelje, na pragu je ganjen obstal. Ni pričakoval tolikšne pozornosti. Vsi smo zajokali, saj smo vedeli, da se bliža čas slovesa za vedno.
Sedaj sva že odkrito govorila o njegovi smrti in bil mi je odkrito hvaležen, da sem se toliko trudila za njegovo ozdravljenje. Milan je že prvo leto svoje bolezni odložil ves zlat nakit, ki ga je bil nosil. Vedel je, da mu ga jaz nikoli ne bi snela s telesa.
Bližali so se Božični prazniki, najbolj žalostni v mojem življenju. Njegov pečatni prstan sem dala zmanjšati in s posvetilom je bil Majdi zadnje darilo od očeta. Imela sta enaki inicialki. Milan mi je bil zelo hvaležen za to pozornost. Kljub težkim razmeram smo se obdarovali v želji, da bi ta zadnji Božič ostal v trajnem spominu.