Termometer in ura

Sliši se kot naslov pravljice za lahko noč. Pa ne gre za pravljico, temveč za resnično zgodbo. Ne resno, temveč samo resnično.

Nekje v šestdesetih letih sem bil še v osnovni šoli; morda v šestem ali sedmem razredu.
Na steni, prav blizu table je visel sobni termometer. Ne živosrebrni, ampak tisti alkoholni, ki zariše sobno temperaturo z lepo modro črto.
Da bi pokazal svoje znanje fizike, sem ga podkuril kar z vžigalico. Modra črta se je skokovito podaljšala navzgor, skoraj do konca tako Celzija, kot Réaumura, dokler se ni zgoraj ustavila, spodaj pa izcedila vso svojo modrino iz steklene cevke navzdol po zidu.
Štala! Očitno je imelo moje poznavanje fizike še nekaj pomanjkljivosti.

Ko je prišla profesorica v razred je seveda najprej opazila tisti modri flek na steni. Kaj ima za gledat v zid, namesto, da bi pogledala in pozdravila svoje vdane in poslušne učence?!
Potem je bilo zasliševanje: Kdo? Kdaj? Zakaj? Kako?
Kako se že vprašamo po načinu?
Aha! Tukaj se je zadeva zataknila in dodatno zakomplicirala. Vžigalice!
Zakaj ima smrkavec v šoli vžigalice? Tega ni v učnem programu. Že res, da smo Poskusna šola Frana Levstika, ampak vžigalice…!

Potem se je na tisto malo pozabilo. Termometer je šel v koš, hišnik je pobelil modri madež, moje poznavanje fizike je iz termodinamike napredovalo v elektriko, ampak tisto bo neka druga zgodba.

Dočakali smo konec šolskega leta in dan podelitve spričeval. Tukaj so me čakali. Kurbe!
Učenec ta pa ta ne bo prejel spričevala, dokler ne poravna škode, ki jo je povzročil takrat in takrat, ko je zakuril in uničil sobni termometer, pri tem pa povzročil še posvinjanje stene ob tabli in v neposredni bližini katedra… (samega svetega in posvečenega prostora tovarišic učiteljic in tovarišev profesorjev…, bi morali še dodati). Pa niso. Dodala je moja mati, ko sem namesto spričevala prinesel račun za škodo.

Vprašaj jih kje je naša ura! Je bil njen odgovor.
Pa res, naša ura. Skrivnostno je bila izginila nekje med petim in šestim razredom. Če sem vprašal po njej so se vsi nekaj sprenevedali in nihče ni vedel kje je. Razen mene. Tista učiteljica angleščine jo je odnesla s seboj. Jasno kot beli dan. Clear!
Doma smo imeli uro, veliko približno kot longplejka in na tej uri smo se doma otroci že zelo zgodaj naučili poznavanja na uro. Ne samo na to. Tudi na vse ostale. Celo na tiste z rimskimi številkami, za digitalne pa takrat še nismo slišali.
Mehanizem je imela nekoliko predelan, ali pa morda nikoli ni služila kot stenska ura. Na mehanizmu je bil pripraven gumb s katerim si lahko nastavljal kazalca v poljuben položaj.
Učiteljica angleščine se je mučila z nekakšno doma narejeno kartonasto pripravo; pohvalil sem se bil kaj premoremo doma in jo tudi prinesel v šolo, da bo pri roki in bomo vsi znali: half past ten…
No, in potem je učiteljica izginila, menda na porodniško, z njo pa tudi naša ura.
Mislim, da so mi potem tisti dolg res odpisali, čeprav je bila menjava zelo slaba.